Miryema Žagar: Avstralija za nagrado 2

Seveda se najini apetiti povečajo in zaželiva si kakšnega konkretnejšega potovanja. Prečenje ZDA z avtomobilom? Islandija? Nova Zelandija? Obe agenciji (Discovery Travels in Kompas), pri katerih bi morala porabiti nagradi, povprašava po možni realizaciji najinih želja. In obe agenciji bi nama z veseljem ustregli. Torej kam? Brane navija za ZDA, ki mene ne potegnejo, pač pa si bolj želim potepa po Islandiji, ki pa se je po svoje spet bojim zaradi hrane. Ničesar iz vode namreč ne jem, ne rib, ne školjk, ne …, skratka in milo rečeno “izbirčna Metka”.

Tako ostane kot skupna odločitev Nova Zelandija. Ampak v avgustu? Tam je takrat zima. Verjetno tudi sneg.
(odlomek)

Miryema Žagar Avstralija za nagrado

Februar je mesec, ko si nekateri že zaželimo malo toplote in že načrtujemo poletno potepanje ali pa si ga vsaj želimo in naslikamo v mislih. In ker ima TVS oddajo, v kateri si lahko 'priboriš' počitnice, se Brane pogumno odloči nastopati. Seveda imam pomisleke. Glasbena oddaja, Brane pa – če odštejem poslušanje radia – popolnoma neglasben tip. Ampak, če se je sam odločil, vso srečo! S še tremi sotekmovalci in sotekmovalkami se poda v boj za glavno nagrado. In zmaga! Izbira med Kapverdskimi otoki (dokaj novo in turistično zagotovo še nepokvarjeno področje), Abu-Dhabijem (cene so tam zagotovo krepko začinjene) in Malezijo.

(odlomek)

Liparski otoki: Vhod v pekel 3

            Dim, ki se je valil iz žrela, je bil tako gost, da v začetku nisva videla nič; ko pa je zapihal veter, sva ugotovila, da je lava tik pod nama. Ravno sva pripravila fotoaparate, ko so se tla stresla, zagrmelo pa je tako kot v Satanovem požiralniku...

            Lava ne bruha iz glavnega kraterja, kot bi pričakovali, pač pa se je prebila na dan na pobočju tik pod vrhom in izoblikovala manjši krater. Največkrat bruha iz dveh ali iz treh žrel, ki so nekaj deset metrov vsaksebi in po malem spreminjajo svoj položaj, zato so tudi točke, s katerih se najlepše vidijo erupcije, vsako leto različne. Okrog kraterja so zgrajeni zakloni iz kamnov, v katerih se da tudi prespati, vendar je tako početje tvegano. Več obiskovalcev je v ogljikovem monoksidu in drugih plinih izgubilo življenje, ko je ponoči veter spremenil smer. Te grozljive zgodbe (kdove če so resnične?) pa ne prepričajo vseh; vsako noč kljub vsemu nekaj avanturistov prespi na vrhu Strombolija.

            (odlomek)

Liparski otoki: Vhod v pekel 2


Prizor je bil biblijski: ribe so nam same od sebe skakale na obalo. Dobesedno. Hodili smo po pomolu in čakali na sončni zahod. Domačini so nenadoma začeli razburjeno kričati in skakati na kamnito obalo ob pomolu. Morje je bilo precej razburkano, iz valov pa so od časa do časa nad vodo zamrgolele cele jate rib. Kadar so skočile iz vode ob obali takrat, ko je ravno butnil val, jih je več deset odplaknilo na obalo.
 Nismo se pustili dolgo prositi. Ker nismo imeli primernejše posode, smo pobrali nekaj odvrženih plastenk za vodo, jim odrezali vrh in ribe nabirali vanje. Bile so za spoznanje manjše od sardin. V slabe četrt ure smo jih nabrali - kasneje smo jih stehtali v ribarnici - tri kilograme in pol.
 Bilo nas je več kot dvajset. Kruh in vino v petlitrskih steklenicah smo kupili v trgovinici, ki je zaradi nas ostala odprta do polnoči, in zakurili na peščeni obali, kjer smo nameravali tudi prespati. Nihče se ni pritoževal, da bi ostal lačen.
(odlomek)

Janin Klemenčič: Liparski otoki: Vhod v pekel

prenočevanje pred naravnimi jamami in v njih

Dokler Italijani niso ukinili subvencij za železnice, smo na otoke z nahrbtniki hodili vsako leto. Stalo je današnjih 50eur! Vsakič nas je bilo čez 40, enkrat pa celo 115!!
Veliki krater na Vulcanu je visok 391 metrov, vzpon nanj pa traja manj kot uro. Začetek poti je urejen in lagoden, skozi značilno sredozemsko makijo, proti koncu pa je treba nekaj časa plezati po precej strmih skalah. Okrog kraterja po robu pelje slikovita pot, ki pa ni brez ovir. Dvesto metrov poti vodi skozi sulfatare, ki se jim skoraj ne da izogniti. Kadar piha močan veter, jih ni pretežko prečkati, ker je takrat dim nizko pri tleh, skozenj pa se vidijo tla. Če je veter počasnejši, je dim tako gost, da svojih nog skoraj ne vidiš več, kadar pa veter utihne (in to stori pogosto!), si v težavah. Žveplena para, ki bruha na dan, ima ob izhodu iz zemlje temperaturo precej višjo od vrelišča in tako oster vonj, da človeka nosnice pečejo tudi ko ne diha, če pa vdihne rumeno turško kopel, bo to obžaloval še vse popoldne.
  Ko boste prilezli do roba vulkanskega žrela, se vam bo odprl kar pester razgled. Proti severu se mimo malega kraterja Vulcanella lepo vidi otok Lipari, ki je od Vulcana oddaljen samo nekaj sto metrov, ob lepem vremenu pa se vidijo tudi ostali otoki. Dno skledastega kraterja je skoraj dvesto metrov niže od roba. Je ravno in posejano z ravno pravšnjimi skalami, da obiskovalci z viškom energije iz njih sestavljajo različne spodbudne napise.
Leta 1991, prvega maja, nekaj mesecev po slovenskem plebiscitu, smo se v svojem osamosvojitvenem navdušenju lotili sestavljanja napisa "SLOVENIJA". Takrat je namreč še slabo kazalo z našim odcepljanjem, naše države pa tudi še nihče ni poznal. Promocija ni uspela tako, kot smo si bili predstavljali: ko smo napisali "SLOVE..." se je stemnilo, pri sedmi črki je začelo grmeti in treskati, tri minute po zaključku pa se je med bliskanjem tako ulilo, da smo se še vse popoldne sušili na soncu, ki je posijalo takoj, ko smo pricurljali s hriba. Pokazalo se je, da takrat bogovi še niso bili naklonjeni naši še nerojeni državi. Dober mesec po tem se je začela vojna za Slovenijo.
(se nadaljuje)