Avstralija za nagrado 4

Zunaj naju – kljub pozni uri (vse agencije delajo namreč le do 17. ure) - pričaka Matthew, ki naju odpelje v agencijo Tynan, nama preda naročeni Mercedesov kombi in že sva 'samostojna'.
Tule pa bi pripomnila v poduk: v Avstraliji si najemi kakšnega “japonca” ali Forda ali morda Opla=Holden; še najbolje starejši letnik. Nikakor pa ne Mercedesa! Očitno avtomobili niso izdelani v Nemčiji in očitno je bila cela serija kombijev s pomanjkljivim menjalnikom, ki je “počepnil” že po 20.000 km! Izvedela sva, da so enake težave imela tudi reševalna vozila te znamke. In seveda je tudi najino vozilo “crknilo” pri dobrih 22.000 km; oziroma sva “pridelala” približno 2.000 km. K sreči se to ni zgodilo “tam nekje” ampak še v dokaj “civiliziranem” delu, kjer je bil možen klic po mobilnem telefonu in – po tridnevnem čakanju - dostava novega vozila. Kako bi se najina pustolovščina končala, če bi menjanik počepnil “tam nekje”? Raje ne razmišljam.
(odlomek)

Avstralija za nagrado 3

Končno pride težko pričakovani torek, 11. december, ko z Brnika z Adrio odletiva toplim krajem naproti. V Ljubljani je suho, niti ne mrzlo, na Dunaju pa naju pričaka dež s snegom, ki pa itak ne moti, ker sva v letališki zgradbi. Potnikov je zelo veliko, tako da so vsi sedeži v avionu zasedeni. Le na dva zamudnika iz Prage še čakamo dobri dve uri. Seveda se zima ne izogne niti Dunaju in zato imamo zamudo še zaradi čiščenja snega z vzletne steze. Midva pa se že skoraj tri ure s stevardeso kregava, da naju presede tako, da bova zares sedela skupaj. Bučmani na Austrain Airlines so naju čisto po balkansko prebukirali vsakega na drugi strani prehoda med sedeži in seveda tudi v različni vrsti. Le kaj je mislilo tisto bitje, ki je razporejalo potnike v letalu. Očitno ni uporabljalo možganov. Jasno, da sem bila huda kot ris, ker so se težko pričakovane počitnice že na začetku takole zapletale. Če je že na začetku toliko problemov, kaj šele bo?! Končno najdejo prostor za naju tako, da sediva skupaj.

(odlomek)