Avstralija za nagrado The Devil Marbles

Naslednje 'mesto' je Barrow Creek. Že prej sva videla 'reklamo', da je tam tudi policijska postaja. Ampak razen petih stavb (muzej, motel, kamp in še dve hiši), od katerih pa nobena ni bila že na Barkely Homestead-u tako 'reklamirana' policijska postaja, in dveh Aboriginov nisva videla nič.
Ob glavni cesti Stuart Highway pa sledi nekaj reklamnih tabel, ki potnika opozarjajo na središče NLPjev. Menda naj bi jih v tistem delu opazili največ v celi Avstraliji. In to ne le v novejšem času, pač pa o tem pričajo tudi The Devil Marbles, kjer je bilo že pred prihodom belcev kraj srečanja Aboriginov. Pripovedka, ki jo lahko preberete na eni od tabel, pravi, da je neznano kam izginil deček, ki ga niso nikoli našli. Že takrat so za to “obtožili” neznane vesoljske sile. Tudi bencinska črpalka (edina v daljni okolici in temu primerno najdražji bencin na celi poti) je v stilu NLP. Imajo pa zato največjo izbiro piva v celi Avstraliji! Čisto po pravici, tako velike izbire različnih piv nisem videla še nikjer!
Popoldan sva (po policijski kontroli; očitno so nekoga iskali) prispela v Alice (tako okrajšano imenujejo domačini svoje mesto), kjer sva si izbrala kamp (imajo namreč kar štiri, zato je izbira res pestra). Potem pa potep po mestu, ki je bilo že precej prazno. Očitno so se pripravljali na silvestrovanje. Le nekaj aboriginov se je potikalo po mestu in pijančevalo. Belci pa so to počeli v lokalih. Za dobro uro se jim pridruživa za šankom in izveva, da je Alice mesto z največjim številom umorov na svetu. Seveda se nama razprejo oči od strahu, a naju domačin pomiri, da se umori dogajajo le med Aborigini in sicer za steklenico žganega. Kako žalostno!
Novoletno praznovanje ni nič posebnega. Očitno jim tam več pomeni božič, pa tudi Boxing Day dan po božiču. In posebej jih lahko pohvalim, da ni počila niti ena sama petarda ali karkoli podobnega, niti ena sama raketa ni švignila v zrak. Torej se očitno da praznovati tudi brez pokanja.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado - Mataranka

Rainbow-Pool-Mataranka
Iz Slovenije sva dobila novice, da v Avstraliji gori. Seveda so bili svojci v skrbeh, če sva tudi midva v nevarnosti. Ampak midva pač brez radijskih novic (časopisov nisva kupovala, TV pa seveda tudi nisva gledala) sploh nisva vedela, da takšna nevarnost obstaja. Izvedela sva, da so bili okrog Sydneya že za božič podtaknjeni požari, ki so uničili ogromne gozdne površine in živali, ljudem pa domovanja.
Z veseljem sva se usmerila proti jugu, zato se je del poti do Three Ways “ponovil”. Le da sva potem izvedela, da je bila “za nama” huda nevihta, ki je malo (pol metra) poplavila tudi cesto, zato je bila za tisti čas pač neprevozna. Na tej poti sva doživela tudi poplavo. Ko pa se je dež umiril in celo ponehal, se je bliskanje v daljavi nadaljevalo pozno v noč. Pravzaprav sva vse skupaj opazovala in snemala več kot 4 ure, potem sva šla pa raje počivat.
Seveda sva si med povratkom proti jugu privoščila tudi postanek v Matranki, kjer 'reklamirajo' “We, the people of never never” (knjiga, film) in njihovo naravno kopališče, smaragdno zeleno rečico, skrito med bujno zelenje, kjer so že graditelji ceste Stuart Highway imeli kopališče. Kasneje je menda eden od delavcev odkupil tudi okoliško zemljišče in uredil dostop. Novi lastniki pa so seveda dogradili prenočitvene kapacitete in restavracijo ter vzdržujejo tudi mini muzej, kjer si lahko ogledamo, kako so živeli v preteklem in predpreteklem stoletju. Še zanimivost. Pot do kopališča poteka med bujnim zelenjem in na vrhovih dreves je množica netopirjev = red fox.
Midva pa hitiva proti jugu, ker želiva Novo leto dočakati v centru: Yulara ali vsaj Alice Springs. V kraju Tennant Creek srečava toliko Aboriginov, kot tu, doslej še nisva. Seveda je skorajda obvezen ogled opuščenega rudnika zlata z vsemi starimi orodji in stroji.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado - Katherine

Zato pa je mesto Katherine z 11000 prebivalci spet prava osvežitev po dolgočasni vožnji. Spet turistični informacijski center, kjer ti postrežejo z množico informacij in prospektnega materiala, kolikor ga lahko neseš. Ponudijo polet s helikopterjem po bližnjem vodnem kanjonu Katherine Gorge, pa v Pine Creeku te usmerijo v rudnik zlata z muzejem, ponudijo ti vino iz eksotičnega sadja ….
Od tam sva zavila proti severovzhodu v Kakadu narodni park. Zelo obsežno gozdno območje. In vstopnica za 16,50 AUD za odraslo osebo velja 14 dni; očitno tudi za večkratni vstop. V rekah je menda množica krokodilov, na kar potnika opozarjajo table ob cesti in pred mostovi. Celo napis “Pozor, krokodili na cesti!” sem videla tu. Kar prestrašiš se že ob pogledu na napis in misel, da bi ti vsaj 5-metrska zverina zaprla pot. Večina poti po samem parku je v tem času – wet season - je zaprtih zaradi vode, pa tudi sicer so to v glavnem poti, ki jih lahko prevoziš le z vozilom s pogonom na vsa 4 kolesa. Zato pa sva si v večjem kraju Jabiru, kjer je hotel v obliki krokodila, in kamp, ki ga dobesedno zaprejo ob 18. uri in odprejo naslednji dan ob 8. uri (medtem so gosti pač nimajo niti vhoda niti izhoda), privoščila 1-urni prelet z avionom (125 AUD na osebo) in si ogledala slapove Jim Jim in Twin ter rudnik urana (dnevni kop); pilot nama je pokazal tudi predel, kjer so snemali Crocodil Dundy-a, v daljavi pa se je nad Arnhem Land dvigala soparna meglica. To je Aboriginsko ozemlje in za vstop na to ozemlje je potrebno posebno dovoljenje. In primerno vozilo = 4WD.
Midva sva zavila proti vzhodu in se po 250 km pripeljala v Darwin. Nič posebnega. Razvlečeno, kot vsa avstralska mesta. Nizka gradnja pač. Morje seveda spet “neuporabno”, plaže z množico prepovedi in omejitev.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)