Avstralija Kangaroo Island

Na poti proti jugu sva se ustavila tudi v Woomeri, kjer je bila satelitska postaja, pa nekakšna vesoljska baza (v sodelovanju z ZDA). Ampak po ogledu sem pomislila, da je bila ta baza le za kamuflažo, v resnici pa je morala biti kakšna atomska zadeva. Vsaj glede na slike protestnikov, ki so od vlade zahtevali “odprte karte”.
In končno spet civilizacija in množica (14600) ljudi – oh puščava, kako te ljubim; tvoj mir, pa skoraj brez prometa - ter morje v Port Augusti, ki mu pravijo najsevernejše Južno-Avstralsko pristanišče. Res je zaliv zelo visoko zajeden v celino. Tu se pričnejo polja, ki so res zelo obsežna. Zanimiv je način žetve. Najprej požanjejo vrhnji del klasa, medtem ko slamnati del ostane na njivi. To požanje naslednji stroj in zapakira v bale in ovije s polivinilom, kot to vidimo tudi pri nas.
Adelaide je naslednji cilj. Mestna arhitektura je izredno zanimiva, saj stare hiše stojijo poleg super modernih steklenih konstrukcij. Kljub temu so urbanisti ujeli ravno pravi odtenek te mešanice, ki je prav prijeten za oči. Prijazni voznik turističnega avtobusa naju povabi na krožno vožnjo in nama takoj za 20% zniža ceno vozne karte. Pouči pa naju tudi, naj vozni karti shraniva in ju pokaževa še v drugih velemestih, kjer bova prav tako lahko izkoristila 20% popust. Zelo lepo od njih, da takih informacij ne skrivajo. Še niso turistično pokvarjeni.
Iz Adelaide so odpraviva proti jugu na Kangaroo Island. Kengurujev je bolj malo – razen povoženih. Sprehodila pa sva se med kratkodlakimi avstralskimi morskimi levi (10 AUD na osebo, za strokovno vodenje; ampak sam lahko te živali vidiš le od daleč), ki so počivali in se greli na plaži. Kljub temu, da so živali obilne in zato videti neokretne, to v resnici niso. Zagotovo se hitreje kot mi gibljejo po tistem pesku. Nato pa sva se odpeljala še na drugo razgledno točko, kjer sva opazovala 'dolgodlake' novozelandske morske leve, ki so se po svoje zabavali v vodi in lenarili ter se greli na skalah; vendar se tem ne moreš približati.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Coober Pedy

Avstralija za nagrado
Sicer pa imajo za nadzor celotnega parka zaposlenih precej “rangerjev” (med njimi je precej žensk), ki krožijo okrog obeh hribov (tudi peš, ne le v avtomobilih) in po potrebi pomagajo turistom.
Na povratku se seveda ustaviva v “kraju” Curning Springs, kjer nama domačin pove, da poleti pomaga očetu na bencinski črpalki in v motelu, sicer pa študira v Sydneyu. Med klepetom izveva, da je pol leta študiral in se potepal po Evropi (Nemčija, Avstrija, Italija) in je tudi vedel, kje je Slovenije, saj je z vlakom potoval z Dunaja do Benetk. Prav tako nama pove velikost očetove farme. Ker pa nama številke ne pomenijo kaj dosti, nama pove, da je očetova farma velika toliko kot Luxemburg, in na njej živi 12 ljudi! Si to sploh znamo predstavljati? O, Luxemburg si že znam predstavljati, saj sem tam že bila. Ampak na taki površini le 12 ljudi?!
Polovico dopusta sva že porabila in za pravočasni prihod na cilj morava hiteti proti jugu in Coober Pedy-ju (izgovori: Kuber Pidi). Do Alice Springsa je bilo vsaj nekaj gričkov, do Coober Pedy-ja pa se pokrajina popolnoma zravna, ceste so pa že itak brez vseh ovinkov; ob cesti je v glavnem divja trava, nekaj grmovja in le sem ter tja kakšno drevo. Zato pa ob cesti 'srečava' prometni znak, ki opozarja, da lahko na cesti po potrebi zasilno pristane kakšno letalo. Torej ni potrebno spremljati le prometa po cesti, pač pa še tudi po zraku. Resnici na ljubo: niti po cesti, kaj šele po zraku promet ni gost. Niti približno se ne more primerjati z gostoto prometa pri nas ali na evropskih cestah.
Glede na preteklo triletno precej deževno zimo je (za njihove razmere) pokrajina precej zelena. Toda vsa okolica Coober Pedy-ja je zaprašena. Jasno, rudniški prah. Zanimivost Coober Pedy-ja so podzemni hoteli in moteli, muzeji in nekatera domovanja, ki so turistom – proti plačilu, seveda - tudi na ogled. In del enega od kampov malo ven iz mesta je prav tako pod zemljo, kamor lahko turisti postavijo šotore, in temperatura je tam konstanto okoli 25oC; menda je to edini podzemni kamp na svetu.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado Uluru

 Prvi dan v novem letu pa sledi seveda obvezen obisk monolita Uluru (pravilna izgovorjava: poudarek je na zadnji črki) oziroma Ayers Rock. Ob prihodu v kamp nama takoj - brez kakršnega koli povpraševanja - postrežejo s podatkom o sončnem zahodu (ker sva prispela popoldan) in vzhodu. Seveda se takoj zapodiva proti gori, ki jo s posebnega parkirišča opazuje množica turistov z vseh koncev sveta; le od kod so se vzeli? Na poti namreč nisva srečala toliko popotnikov, cesta od Erlunde do Yulare je bila skoraj prazna. In čisto zares se barve slavnega monolita spreminjajo od oranžne preko rdeče in vijolične do rjave; množica turistov pa to ovekoveča s svojimi fotoaparati in kamerami; nekateri pa si med čakanjem pripravijo tudi mini piknik. Za dobrih 150 AUD si to barvno paleto lahko ogledate tudi iz letala ali helikopterja.

Zelo podobno je tudi ob sončnem vzhodu: gneča okrog gore je nepopisna. Množica ljudi se je pripeljala z avtobusi in osebnimi vozili. Precej popotnikov pa se zjutraj povzpne tudi na goro. Do 8. ure je vzpon dovoljen, potem pa zaprejo dostop. Gneča je tudi na poti na vrh obupna. Predvsem kitajski turisti se vzpenjajo v skrajno nemogoči obutvi, v kateri si doma najbrž ne upamo niti do 'hišnega poštnega nabiralnika'. Verjetno je tudi to razlog, da je vzpon na goro izredno nevaren – zaradi zdrsov. Zato si upava (kljub bistveno boljši obutvi) vzpeti le do malo manj kot polovice, potem pa 'pogumno' pobegneva nazaj na ravnino.

Zelo zanimiva - pa precej manj obiskana - je druga skupina granitnih skal, ki se imenuje Kata Tjuta (poudarek na zadnjem a-ju druge besede) oziroma The Olgas. Najvišji vrh je 200m višji od Uluru-ja. Gneče pa pravzaprav nobene, ker se tja pripelje morda le desetina obiskovalcev Uluruja (ali pa še manj). Pa tudi sicer je tu veliko več prostora in obiskovalci se razgubijo po dolinah, ki so prav tako vredne ogleda. Vendar zaradi varnosti tu opozarjajo turiste, da se umaknejo v senco po 11. uri, ko se prične sončna pripeka.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)