Taksisti niso dolgočasni 8

 Zbrali smo jih osem, kar je takrat zneslo nekaj manj kot en dolar, se spokali na zadnji sedež in prosili boginjo usode, da se taksi ne ustavi. Skozi umazano okno avtomobila je bilo moč spremljati temno grozo na ulici, ki jo je za trenutek osvetlila svetloba umirajoče žarnice. 

S strahom ali grozo, vendar bi se na tej ulici še najbolje počutil kot truplo. Zdelo se mi, da je teh pet minut vožnje trajalo neskončno dolgo. Prva šala iz naših ust v družabnem prostoru hostla je zaživela šele po nekaj Bintangih.

Taksisti niso dolgočasni 7

 Naokrog pa je bila cena nesprejemljiva, tako, da smo bili vsi v čakalni vrsti. Mi za prevoz, oni za stranke. Porodila se nam je ideja. Ustavili smo taksista in mu poskušali razložiti naš načrt. Ni želel slišati. Plan B. Nina dvigne roko nad cesto in ustavi naslednji taksi. Zaigra svetovnega reveža, mu natvezi zgodbo o revnih bratcih (to naj bi bila midva?), možakar pa premisli…in naposled reče:’ok, this vej, bat tentauzen rupija’.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 6

 Medtem se je zmračilo in posledično je bila pot, po kateri smo prišli prazna, tiha in zastrašujoče temna.

Nobenih stojnic, izložbe so zagrnile železne zavese, umazanijo in smeti v blatni poti pa je tu in tam razsvetljevala mežikajoča svetilka. Pred vrati ‘raja’, na drugi strani ceste so čakali šoferji becakov na stranke. Mi smo natanko vedeli, da je naš hostel blizu, le nobeden od njih ni hotel peljati čez temačno tržnico.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 5

 Spremljajoč smrad je pospešil našo hojo in naposled smo se znašli na lepo urejeni ulici pred svetovno veleblagovnico, ki je lahko vzor čistoče tudi v naši deželi. Kakor, da bi prestopili zaveso, ki so jo zagrnili bogati, da ne bi videli revščine. 

Temu primerne so bile tudi cene, primerljive z našimi. Po ‘osvežitvi’ v čistem okolju smo si ogledali še film v kinematografu, v angleščini in indonezijskimi podnapisi.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 4

 Družabni prostor je bil pa vreden svojega imena. Skupina potepuhov je kovala načrte za potovanja, se odločala kdo gre s kom in kam, ob tem pa prepevala ob spremljavi kitare, nasi gorenga in indonezijskega piva, Bintang.

Vendar dneva še ni bilo kmalu konec. Jonald, Nina in jaz smo mahnili nizdol po peščeni ulici. Pot je vodila čez nabito tržnico, polno sadja, zelenjave, rib, živih piščancev, kokoši, ukradenih in ponarejenih izdelkov, ki jo je umivanje stojnic spreminjalo v živahno močvirnato ploščad.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 3

 Da nas taksist med potjo ni dolgočasil, nas je prepričal naslednji dogodek. Pri rdečem semaforju, ki mimogrede služi le označevanju križišča, je zbil kolesarja. Nekaj korakov naprej se je ustavil, pogledal v vzratno ogledalo in ko je opazil, da je možakar vstal, je bil zadovoljen ter je odpeljal naprej do hostla.

Stavba, v kateri je bila v predprostoru restavracija z izključno indonezijsko hrano, recepcija in družabni prostor, je imela s tankimi predelnimi stenami ograjen hodnik in v njih tri postelje. To je bilo namesto sob, a za dolar in pol na osebo.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 2

 Nasmejan poba nam je prinesel arašide, časopis in ledeno kokakolo. 197ml za tretjino ameriškega dolarja.

 ‘Pristanek’ na avtobusni postaji v Bandugu je bil pričakovan. Šoferji rikš (becak) in taksisti so kar planili na nas. Najbrž je bilo že na daleč vohati ‘hodeče bankovce’.

Nizozemec Jonald ni bil presenečen, pač pa je izkušeno odvrnil prvemu: ‘No…. mister… bankrot, too expensive… ‘. Takrat pa je vsak ponujal nižjo ceno vse do svoje ‘zajamčene plače’. Jonald pa: ‘that’s for three of us, ok?’. In smo imeli prevoz do najbolj elegantne luknje, ki jo je možno najti na peščeni ulici, kjer je bil nekakšen zbirni center zgubljenih svetovnih popotnikov.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)