Artur Štern: Indonezija: Guru 4

 Artur Štern: Indonezija: Guru 4

Otroci so se vsekakor vedli bolj prvinsko – še desetine metrov stran od šole, ko sem odhajal, sem slišal razleganje njihovih glasov, ki so razposajeno vpili moje ime.

Tudi že prej sem vedel, da je biti stalni učitelj sicer v redu in da si lahko tudi precej priljubljen – toda skoraj nič na svetu se ne more primerjati z uletelim predavateljem, ali celo takimle prismuknjencem, ki pač naredi trenuten vtis in nato za vselej izgine nazaj v svojo pravljico.

Artur Štern: Indonezija: Guru3

 
Učitelja tako rekoč v gatah najbrž res še niso ne videli in še manj – sami imeli.

Tako nobel fora se jim je to morala zdeti, da so kmalu poslali delegate v sosednji razred, ki je bil na moje rahlo začudenje (no, ce pomislim, morda je bil pa tudi ravno odmor) prav tako brez nadzora gurujev. V nekaj hipih zatem se je po vsej šoli dvignil neznanski vesel hrup, in naposled so se pojavili tudi trije učitelji, od katerih je bil eden menda ravnatelj. V spominu nanje mi bo ostalo predvsem to, kako so me, sicer kar tolerantno, toda dokaj skepticno gledali, ko sem jim povedal, da smo v bistvu kolegi.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Artur Štern: Indonezija: Guru 2

 Stopil sem v razred – čudno bitje, beli (četudi tedaj že docela od sonca ogoreli) gozdni človek ali kaj, so si morali misliti. Malce so bili osupli, toda nemudoma so videli, da je divjak prijazen. Vprašal sem jih, kje je njihov učitelj, guru, kot pravijo – in potem sem jim sporočil, da sem pravzaprav tudi jaz (no, nekoč; kakorkoli; da ne kompliciramo) po poklicu... 

Hej, kako dobro sem se počutil: biti – takole, malo – guru. In oni so se tudi prav zabavali, ko sem jim tam na tablo pisal, kako mi je ime, in potem tudi njih spraševal podobne in druge reci.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Artur Štern: Indonezija: Guru

 Tekajoc po indonezijskem otoku Lembonganu, sem se tuintam, ko je bilo kje kaj zanimivega, naprimer ribiška vasica, posušeno močvirje, truma barvitih rakcev, vrt z bonsaji naprodaj, podzemna hiša, ali kaj desetega, seveda ustavil in si stvar ogledal. 

Ves prepoten, malce dehidriran, oblečen le v kopalke in bos, sem se tako nekega dne znašel na pragu tamkajšnje osnovne šole. Pokukal sem noter in videl, da v klopeh sedi osem učenčkov, po štirje vsakega spola na vsaki polovici prostora, stari morda kakih osem ali devet let; učitelja pa nikjer.

Artur Štern  (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 11

 V Gorsko provinco se iz Manile lahko pride na dva načina. Prvi, hitrejši, je direktna cesta skozi provinco Nueva Viscaya. Druga pot je precej daljša. Vožnja s kar solidnim avtobusom traja sedem do osem ur do Banaueja, potem pa še štiri ure z džipnijem do Bontoca.

Po nekaj tednih potovanja smo bili navdušeni nad simpatičnimi in gostoljubnimi Filipinci v dolinah, ko pa smo obiskali nekaj težko dostopnih gorskih vasi, smo si prav lahko predstavljali, da se sprehajamo med ljudmi, ki so bili še pred nekaj desetletji lovci na glave in ljudožerci.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 10

Marsikje so organizirali cele ekspedicije lova na glave in ponekod so izginile cele populacije manjših otokov. Marsikateri raziskovalec in misijonar je tako zaključil svoje življenje. 

Domačini namreč verjamejo, da s človeškim mesom dobijo vase tudi dušo in moč pokojnika, še posebno če pojedo srce, možgane, spolne organe, dojke, roke ali noge, kjer je teh moči največ. Pri nekaterih kulturah se moški sploh ni mogel poročiti, dokler ni ubil in pojedel vsaj enega sovražnika.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 9 Lovci na glave

 Ponekod pustijo lase na črepinji, meso z obraza pa odstranijo in ga nadomestijo z glinastim obrazom. Drugod pa celo glavo prekadijo in obraz premažejo s smolo, da bi ohranil poteze.

Iz teh kultov lobanje se je marsikje v Oceaniji – v Melaneziji, na Salomonovih otokih, Novih Hebridih, Novi Gvineji in na Filipinih razvil srhljiv običaj lova na glave in kanibalizma, ki se je ponekod ohranil celo do petdesetih let preteklega stoletja. Po pričevanju nekaterih pa v odročnih krajih še do danes ni izumrl kljub ostrim kaznim, ki so jih uvedli kolonizatorji in kljub misijonarskemu delovanju.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)