Filipini 7 Ruta, Kapa In Klobuk

 Vse ženske iz vasi (naselja največkrat štejejo okrog deset hiš) se ob jutrih zberejo in "obdelajo" vsako polje posebej. Kljub vročini so zelo toplo oblečene. Tudi pokrivala imajo rade - nekatere imajo na glavi istočasno ruto, kapo in še klobuk.

Prebivalci Maligconga pripadajo plemenu Igorot. So precej divji in nepriljudni. V vasi smo našli samo enega, ki je govoril nekaj angleško. Imajo čudno navado: vsak, ki smo ga srečali, je od nas zahteval »matches« - vžigalice - edina angleška beseda, ki so jo vsi poznali.

 Janin (se nadaljuje)

Filipini 6 Požigalci brez vžigalic

 Ker so ti kraji več ur hoje oddaljeni od najbližjih voznih poti, se morajo znajti brez strojev in prevoznih sredstev. Delo na poljih je vedno kolektivno. Ženske s polkrožnimi noži žanjejo riž, nabrane snope pa si nalagajo na glavo. Ko so snopi dovolj veliki, jih moški na nosilnih palicah odnesejo do vasi - včasih tudi nekaj kilometrov daleč.

Riž je na različnih stopnjah rasti, saj letnih časov ne poznajo. Na eni terasi je riž ravno dozorel, na drugi šele kali, tretjo so pravkar prekopali. Terase so večinoma široke okrog tri metre, polja pa si sledijo na vsakih deset do petnajst metrov.

 Janin (se nadaljuje)

Filipini 5 Po Robu Riževih Teras

 Že pred 3000 leti so jih pripadniki plemen Ifugao in Igorot zgradili na obronkih precej strmih gora in še vedno so enako trdne, kot so bile tedaj.

Do vasi Maligcong se iz Bontoca ne da priti drugače kot peš. Najprej dobro uro in pol po ozki poti skozi džunglo navkreber, potem pa več kilometrov daleč po robu riževih teras. Terase so polne vode, zemeljski rob okrog njih pa ponekod zelo ozek in nestabilen. Na strmejših pobočjih so terase več kot tri metre druga nad drugo, zato je včasih prava umetnost zadeti pravo pot, saj so terase med seboj večinoma povezane samo vzdolžno, prečno pa le redkokje.

 Janin (se nadaljuje)

Filipini 4 Domačini so se zabavali

 Jean Jacques, ki je hotel pokazati, da nimam pojma, se je še slabše odrezal: ko je do polovice dvignil palico, je izgubil ravnotežje, ga je zaneslo nazaj in snope je moral hitro treščiti ob tla, da se ne bi prekucnil. Domačini so se imenitno zabavali.
Hribi spremenjeni v terase 

Riževe terase v gorskih provincah otoka Luzon na severu Filipinov so ene od najbolj slikovitih na svetu, še bolj eksotične pa so vasice, posejane med riževimi polji in na obronkih strmih hribov.
 Janin (se nadaljuje)

Riž iz svinca - Filipini 3

Stopil sem do skupine možakarjev, ki so počivali pred leseno kočo nekaj metrov od nas. Svoje nosilnice, ki so jih z oddaljenih polj nesli domov, so odložili ob poti in se živahno pogovarjali. Bili so nizke rasti in na pogled ne posebno krepki. Ustavil sem se pred eno od nosilnic in pokazal nanjo: »A lahko malo poskusim?« Čeprav niso razumeli kaj hočem, so vseeno odobravajoče prikimali.

Nosilnica ni bila videti prav težka: bambusova palica s snopi riža na vsaki strani. Prava malenkost zame. Zgrabil sem jo torej z desnico in jo dvignil - za slab decimeter. Kdo bi si mislil da je ta stvar iz svinca! Z obema rokama sem jo z velikim naporom dvignil do brade in si jo še teže zadel na ramo. Hotel sem z njo napraviti še nekaj korakov, pa jih raje nisem, da ne bo še dodatne sramote.

 Janin (se nadaljuje)

Stopnice proti nebesom - Filipini 3

 »Dosti je bilo, zdaj pa le napravimo pavzo!« se je Allison zasoplo usedla na klop ob poti. Njena majica je bila skoraj tako premočena kot njeni svetli lasje. V obraz je bila zaripla. Gledala nas je z mešanico očitanja in slabe vesti. Mi trije, ravno tako preznojeni in ne dosti manj zasopli, smo bili kar zadovoljni, da lahko malo počivamo, ne da bi nam bilo treba to predlagati: »Eh, saj veš, ženske!«. Že več ur smo lezli navkreber. Pot je bila strma, filipinsko sonce pa neusmiljeno.

Počivališča ob poti so bila nadvse dobrodošla. Zgrajena so bila preprosto: lesena klop, nad njo pa streha iz posušenih palmovih listov na štirih praprotnih kolih. Praproti so v tropskih krajih prava drevesa, katerih debla dosežejo tudi do deset metrov. Pravijo, da bi naša praprot zrasla enako, če ne bi bilo zime.

 Janin (se nadaljuje)

Filipini 2

Tudi med otoki lahko letiš ali pluješ. Nočni poleti so praviloma cenejši kot dnevni. Promet po morju je mnogo bolje razvit kot v Indoneziji. Ladje so poceni, dovolj udobne in vozijo dokaj pogosto. Tudi pri avtobusih je izbira pestra. Hitri, klimatiziranih direktni busi so dražji, Stare škatle, ki se ustavljajo na vsakem ovinku in so nabito polne, pa poceni.

Glavna turistična sezona je sicer od decembra do aprila, vendar se tja mirno lahko napotiš kadarkoli. Pozimi je v večini krajev najmanj padavin, turistov je veliko, cene pa so takrat najvišje. Zaradi monsuna bo poleti več dežja na jugozahodni strani otokov, pozimi pa na severovzhodni.

 Janin (se nadaljuje)

Če si namenjen na Filipine:

Slovenci za obisk te otoške države ne potrebujemo vizuma za bivanje do 30 dni, vendar je bila ta možnost začasno preklicana zaradi globalne histerije okrog Covida. Pozanimaj se, kakšno je trenutno stanje. 

Konzulat Filipinov je na Letališki cesti 3c v Ljubljani, telefon: 041 680 503.

Zelo verjetno boš v državo priletel. Glavni mednarodni letališči sta Manila in Cebu; če imaš rad pustolovščine in nizke stroške, pa lahko tudi pripluješ iz severnega Sulavezija (Indonezija), ali iz severovzhodnega Bornea (Malezija). Zavedaj pa se, da je Celebeško morje precej gosto poseljeno s pirati, otok Mindanao, na katerega boš priplul, pa svetovno znan po fanatičnih islamskih fundamentalistih, ki včasih radi ugrabijo tudi kakega turista.

 Janin (se nadaljuje)

Polinezija 13 Kaj Početi

 Za tiste, ki imajo dovolj velik budžet in bi radi v miru uživali tropski paradiž, je tudi na glavnem otoku nekaj razkošnih turističnih naselij z udobnimi kočami nad vodo in plaž, a pravi »paradiž« mnogi raje poiščejo na katerem od atolov in na otokih Moorea, Raiatea, Huahine, Maupiti in - seveda - Bora Bora. A če imate dovolj časa, je vredno tudi tahitiju posvetiti vsaj dva dni. Če ne drugega, se sprehodite po »največji tržnici na Pacifiku«, in se skozi slikovito pokrajino sprehodite do slapov Faarumai na zahodnem delu otoka. 

 Janin (se nadaljuje)

Polinezija 13 Pojedine Tamaaraa

 Ob posebnih priložnostih pa še vedno prirejajo znamenite pojedine, imenovane tamaaraa. Takrat kuhajo v zemeljskih pečeh (imenovanih ahimaa), značilnih za Oceanijo: v zemljo izkopljejo jamo, na dno naložijo večje kamne, na njih pa zakurijo ogenj. Ko so vroči, nanje naložijo hrano, zavito v palmine liste, na vrh pa spet nekaj segretih kamnov. Vse skupaj zasujejo z zemljo in pustijo da se kuha nekaj ur.

Kvaliteta najcenejših prenočišč je zelo različna. V mestih so to precej zanikrne skupne spalnice s pogradi, drugod pa zelo simpatični bungalovi v urejenih vrtovih, podobnih parkom, zasajenih s palmami in cvetočimi tropskimi grmi.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 12 Roulottes

 Imajo zelo samosvojo kuharsko tradicijo. Pacifiške metode kuhanja so kombinirali s francosko gastronomijo, močan pa je tudi vpliv italijanske in kitajske kuhinje. Mnogo je imenitnih restavracij za premožne goste, dobro hrano pa kuhajo tudi na ulici. V vsakem večjem mestu je v centru trg ali širša cesta, rezervirana za rulote (les roulottes), premične kuhinje, ki najbolj oživijo zvečer. Hrana tudi tu ni prav poceni – povprečen obrok stane okrog 15 EUR - a je zelo okusna, porcije pa velike.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 11 Nočno Življenje

 Življenje na otokih je zelo enostavno in umirjeno. Prometa je malo, nikjer ni posebnega hrupa in drenja in ljudje so umirjeni. Glasbo se zvečer sliši le iz redkih hotelov, v mestih pa zvečer zelo hitro zaprejo trgovine in lokale. Edino dogajanje je okrog rulôtov. 

Nekaj več zabave je le ob sobotah zvečer. Standardi oblačenja so zelo sproščeni celo v najimenitnejših lokalih, na plažah pa je zelo popularen zgoraj-brez.

Janin (se nadaljuje)

Jeep 111

 

Jeep 109

 

Jeep 108

 

Jeep 107

 

Polinezija 10 Najdražja Država

 Francoska Polinezija je najdražja država na Pacifiku in ena najdražjih na svetu. Steklenica oranžade ali sode stane 3,5 EUR, javni prevoz s truckom od 2 EUR na Tahitiju do 4 EUR na drugih otokih, najcenejša prenočišča od 15 do 25 EUR na osebo. 

15 minut interneta stane 2,5 EUR, čakati je treba tudi po več ur, marsikdaj pa sploh ne deluje. Edino, kar je poceni, so bagete – podolgovate štruce kruha, ki so odlične in stanejo okrog 0,3 EUR. Naši prenosni telefoni ne delujejo, če ne kupiš njihove sim-kartice.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 9 »Le truck«

Nekaj denarja zamenjamo v pacifiške franke. Tudi tu ne bo težav: en frank je približno en cent.  Zdaj pa v Papeete in iskat prenočišče. Avtobusi so na Tahitiju redki, na ostalih otokih pa jih skoraj ni.

Na nekaj večjih otokih je sredstvo javnega prevoza tovornjak, ki se z angleško izposojenko imenuje »Le truck« Na Tahitiju so precej pogosti, na drugih otokih pa le trije ali štirje dnevno.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 8 Kako se izgovori Faaa?

 Sestavlja jo 118 otokov, katerih skupna površina je 3500 kv. kilometrov – šestina Slovenije. Tudi prebivalcev ni prav mnogo – 220.000, kot večje slovensko mesto. Vendar pa je površina Francoske Polinezije primerljiva površini Evrope. Razteza se na ozemlju, ki bi v Evropi segalo od Britanije do Bolgarije in od Švedske do Španije.

Mednarodno letališče je nekaj kilometrov od glavnega mesta Papeete, v naselju Faaa.
»Le kako se to izgovori?« vprašam enega od carinikov in poskušam vsak »a« izgovoriti posebej. »Ne, tisti trije a-ji se enostavno izgovorijo kot dolg, zategnjen a. Ja, tako, ni težav.« se glasi odgovor. Cariniki so prijazni, a formalnosti vseeno trajajo kar nekaj časa.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 7, 118 otokov

 Na Tahiti smo prileteli po več kot 24 urah letenja in čakanja na letališčih. Odpotovali smo ob štirih popoldne, prileteli pa zgodaj zjutraj – ob pol šestih. Čudež? Niti ne. Ker smo zasledovali sonce, je navidezno poteklo le nekaj več kot trinajst ur. Tahiti je ravno dvanajst ur za nami in sploh nam ni bilo treba nastavljati ur.

Država se pravzaprav imenuje »Francoska Polinezija«, a po njenem največjem otoku jo večinoma imenujejo kar »Tahiti«.

Janin (se nadaljuje)

Jet lag 6 Škripajoči Ventilator

 Do šestih zjutraj sem se obračal ter preklinjal vročino in škripajoči ventilator nad glavo. Potem sem seveda spal do enih popoldne in še takrat le s težavo vstal.

Takrat sem imel verjetno svoj rekordni »Jet lag« - šele čez en teden sem s spanjem prišel na zeleno vejo.

Angleški izraz »Jet lag« pomeni dobesedno »letalski zaostanek«, pri nas pa pravimo da imamo premaknjeno biološko uro. In recept proti temu? Ga ni. Za silo pa bo pomagalo, če v začetku podnevi ne hodiš spat.

Janin (se nadaljuje)

Jet lag 5 Bister Kot Zajec

 Prispeli smo že precej pozno popoldne in v glavi mi je malo brenčalo.

Da bi se malo zdramil, sem šel v mladinskem domu najprej pod tuš, a ni kaj dosti pomagalo. Nič - za nekaj minut bom zadremal, potem grem pa v mesto. Tistih nekaj minut se je nehote raztegnilo na dve uri, zbudil pa sem se bister kot zajec. Opolnoči v mestu sem bil še vedno bister, a sem se vseeno odločil, da grem spat. Pa ni šlo prav gladko.

Janin (se nadaljuje)

Jet lag 4 Belgijci

Pred leti, ko sem potoval na Filipine, je bilo dosti slabše. Z Dunaja smo štartali že zgodaj zjutraj, zato sem šel tja z vlakom in prišel na letališče že prejšnji večer. Vsi sedeži na letališču so imeli pritrjene ročaje in na njih nisem mogel spati, zato sem vso noč ležal na ozki klopi, spal pa nisem kaj dosti. Potem pa do Bruslja in zvečer preko Dubaja, Bombaja, in Bangkoka končno do Manile. Ponoči v Bombaju smo stali dve uri. Izključili so hlajenje, iz letala pa nas Belgijci niso spustili in v zatohli vročini smo se skoraj zadušili.

Janin (se nadaljuje)

Jet lag 3 Vodene Oči

 Tri ure s topimi izrazi na obrazih stojimo v neskončnih vrstah in čakamo na kontrole. Američani brez uspeha lovijo teroriste.  

Potem še deset ur do Tahitija. Morda sem spal dve ali tri ure. Tudi ostali imajo malo vodene oči, a dogovorili smo se, da podnevi ne smemo v posteljo, sicer ponoči ne bo govora o spanju. Na Tahitiju so ravno 12 ur za nami in sploh ni bilo treba premikati ur. Prve tri dni smo hodili zgodaj spat in se zbujali že ob zori, potem pa je bilo v redu. Ko smo se vrnili, se mi je zgodilo, da sem ob osmih zvečer skoraj zaspal v avtu.  Janin (se nadaljuje) 

Jet lag 2 Luksuzni potniki

 Po večerji so ugasnili luči. Čas za spanje. Nekateri imajo v ušesih slušalke in strmijo v ekran. Trije gremo v prostor za zaveso, kjer se lahko pogovarjamo in dobimo pijačo. Dva sva šla še v gornje nadstropje, med luksuzne potnike, da poskusiva še njihovo pijačo. Hitro prideta dva stevarda, pa se delava, da ne govoriva nobenega jezika. Nazaj dol. Proti koncu smo malo zakinkali. 

Zasledujemo Sonce in čeprav letimo dvanajst ur, lokalna ura v Los Angelesu kaže samo dve uri več kot je bila ob odhodu v Parizu. 

Janin (se nadaljuje) 

Jet lag 1 Ogromen Jumbo

Najprej dve uri od Brnika do Pariza in dve uri postanka. Vrhovi Alp so bili v popoldanskem soncu čudoviti. Letalo je bilo strašno majhno – dva sedeža na eni in eden na drugi strani – a udobno. 

Potem do Amerike. Ogromen Jumbo. Ko odletimo, je že noč. Dvanajst ur sedenja na ne preveč udobnih sedežih. Da bi čim bolj izkoristili prostor v letalu, so jih natlačili zelo na gosto. Pod sedežem pred mano je nekakšna kovinska omarica in iztegnem lahko samo eno nogo. Ko bom velik, bom potoval v poslovnem razredu. 

Janin (se nadaljuje) 

Polinezija 6 Ure dol, čevlje dol!

 Počasi se pomikamo skozi labirint. Ure dol, čevlje dol! 

Ko končamo, je že skrajni čas za »boarding«. Po trgovinah bomo letali kdaj drugič. 

Seveda bo treba spet rentgensko pregledati prtljago. Letalo ima precej zamude, saj vkrcavanje poteka predolgo. Debele tri ure nismo delali drugega, kot stali v vrstah. 

Imamo pa varen občutek: zdaj vemo, da nihče od sopotnikov ni terorist. 

Janin (se nadaljuje) 

Polinezija 5 Ameriška Paranoja

 Vsakemu strojno posnamejo prstni odtis obeh kazalcev in fotografirajo obraz. 

Bomo zdaj imeli malo miru? Treba bo ven iz stavbe, potem pa v prvo nadstropje in še enkrat noter. Pogledamo v potne liste: odobrili so nam vstop v državo za 90 dni. Le zakaj, saj imamo samo tehnični postanek! Ste že potrdili karte? Nazaj dol in v vrsto! Čez dobre pol ure smo spet zgoraj. V vrsto: kontrola prtljage in policijska kontrola! 

Janin (se nadaljuje) 

Polinezija 4 Teroristi

Počasi gre; kontrolorka pri monitorju je zelo natančna in tekoči trak pomika naprej ter nazaj. 

Policijski pregled: dva kartona je treba izpolniti. Ali ste član mednarodne teroristične organizacije? Kolikokrat ste bili v ZDA že zaprti in zakaj? 

Naokrog visijo plakati: Prepovedano se je zafrkavati na račun kontrole. Če bo kdo v šali izjavil, da ima v žepu bombo, ali da je bratranec Osame Bin Ladena, ga bodo aretirali in sodno preganjali. Neskončno počasi se pomikamo skozi s trakovi označen labirint. 

Janin (se nadaljuje) 

Polinezija 3. Los Angeles

 Imeli bomo še postanek v Ameriki. Vsi moramo ven iz letala.

Še bolje - z veseljem se bomo malo sprehodili po letališču. Od nepremičnega sedenja nas že vse boli. Tri ure postanka. Le kaj bomo počeli?

Najprej skozi rentgensko kontrolo. Vse je treba poslati skozi »mašino«: torbe, suknjič, uro, vsebino žepov. Dva pošljejo nazaj: tudi čevlji morajo skozi rentgen.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 2. Brut 66

 Pred poletom v Polinezijo imamo še vedno dovolj časa za pasenje zijal po absurdno dragih pijačah, kristalih in parfumih.

Kljub strokovnim razlagam prijateljic še vedno ne najdem nobenega, ki bi mi bil bolj všeč od naravnega ženskega vonja. Tudi njihove trditve, da bi slepo sledile moškemu, ki bi dišal po Brutu66, me ne prepričajo. 

Čeprav je Jumbo Jet strahotno velik, smo prej kot v dveh urah od prihoda v Pariz že spet v zraku.

Janin (se nadaljuje)

Polinezija 1. Pariz

Ko priletimo v Pariz, se že malo mrači. Že v nekaj minutah smo skozi kontrolo. Lepo je biti član privilegirane Unije. Razgubimo se po prodajalnah duty-free robe.

Le kje so vrata B27? Nikjer ni oznake, ki bi kazala tja.

»V drugo stavbo boste morali.« pojasnijo na Informacijah, ko grem vprašat. Le zakaj tega niso povedali sami? Do druge stavbe je daleč in počakati moramo na letališki avtobus.

Janin (se nadaljuje)

Okoli Sveta 29: Mo’orea

In če moram izbrati, kaj je bilo najboljše, zagotovo zmaga Mo’orea. To polinezijsko kulturo smo začutili že v Novi Zelandiji pri Maorih in potem spet na Velikonočnem otoku. Vsa ta ljudstva izhajajo iz istih prednikov, istih krajev, imajo podobno kulturo in podoben jezik.

Če se boste naučili pozdrav »kia ora/ia orana/iorana«, boste dobrodošli povsod, pri Maorih, na Tahitiju kot tudi na Velikonočnem otoku. Tudi tradicionalne ritme in glasbo imajo podobno, kjer seveda brez miganja bokov na pol golih domačink s cvetjem v laseh ne gre. Saj ni čudno, da se je mornarjem, ki so osvajali te otoke, zmešalo ob takšni dobrodošlici 🙂 Ampak pri vseh Mo’orea zmaga, preprosto čudovita je in otok, kamor se bomo še vrnili in takrat zagotovo dodali Bora Boro in še kakšen otok…

Okoli Sveta 28: Samo Ročna Prtljaga

 
In ko potujemo, pri nas izgleda to takole – enostavno z ročno prtljago. Ni čakanje na letališčih in tveganja, da se kaj izgubi. Priznam, pakiranje tokrat ni bilo enostavno, saj smo vseeno potrebovali zimska oblačila za Novo Zelandijo in maske za snorklanje na Tahitiju in Galapagosu. Toda vseeno se zadaj za kipom ne skriva še kakšen kovček

A je bil kakšen minus na tem potovanju? Ne, ni ga bilo. Samo to, da je prehitro minili in smo si želeli, da bi še trajalo. Bilo je nepozabno lepo.

by Najci

Okoli Sveta 28: Galapagos

 Najboljši del? Izlet z jadrnico. Čeprav sem napisala, da je bil to največji strošek na Galapagosu, je vreden varčevanja, saj le z ladjico prideš do oddaljenih otokov, kjer živijo vse posebne živali kot so koralni morski pes, roza flamingi, galapaški pingvini in modronogi ptiči.

by Najci

Okoli Sveta 27: Galapagos

Po svetu – družinsko potovanje okoli sveta v treh tednih … 

Največji strošek? Vstopnina v Nacionalni park Galapagos (odrasli 100$, otroci do 12 let 50$)  in izlet z ladjo ali jadrnico (cene so divje, se splača pogajati). 

by Najci

Okoli Sveta 26: Galapagos

 Koliko? 4 dni.

Kje? Na izletu z jadrnico smo bili 4dni/ 3 noči, kar je minimalni možen komplet za Galapagos (vse ostale ture so daljše). V okviru našega izleta iz Puerto Ayora na otoku Santa Cruz obpluli otok Santiago, obiskali otok Bartolome in se vrnili mimo otoka Santa Cruz na otok Baltra, kjer je letališče. Majhen delček Galapagosa, vendar več v tem času ne bi šlo.

Kako? Organiziran izlet z jadrnico, ki je vključeval tudi transfer iz/ na letališče ter vse vmesne izlete po otokih. 

by Najci

Okoli Sveta: Galapagos 25 Noro Divje Lep

 
Galapagos je res nekaj posebnega. Poseben ekosistem, z odštekano nezemeljsko pokrajino in čisto posebnimi živalmi, kjer si na vsakem koraku navdušen in presenečen, da lahko opazuješ vse to res v naravi. Z velikim veseljem sem bila gostja teh čudovitih bitij in hvaležna sem življenju, da se to doživela. Naš svet je tako lep… noro divje lep…

To je bil tudi zadnji postanek na naši poti okoli sveta. Bili je čudovito in polno doživetij, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Več o celem potovanju na povezavi spodaj.

by Najci

Okoli Sveta: Galapagos 24 Črne Ptice Z Rdečo Golšo

 Jutranje iskanje želv in flamingov – Zadnje jutro je bil odhod na sprehod že ob 6h zjutraj. Hodili smo po beli peščeni plaži, kjer gnezdijo galapaške zelene želve. Želv sicer nismo videli, srečali pa smo roza flaminga in kar nekaj ptic. Bil je takšen mir, nikjer nikogar. Slišalo se je samo valovanje morja…

Sončni zahodi, polna luna in vožnja z jadrnico – Če kdo še ni bil na jadrnici in se sprašuje, kako to izgleda? Povem, da prvo noč, ko smo se vozili skoraj 8 ur, nihče ni prav veliko spal. Maje se vse, še posebej, če ležiš. Vendar je bila nočna vožnja potrebna, saj je Galapaško otočje veliko in so potrebne ure vožnje, da kam prideš. Toda če na drugi strani pomislim na trenutke vožnje zvečer, ob sončnem zahodu, v spremljavi črnih ptic z rdečo golšo, ter na mirne noči obsijane s polno luno v varnem zavetju zaliva, so bili to sanjski trenutki, ki polnijo srce.

by Najci

Okoli Sveta: Galapagos 23 Vulkanska Lava

 Sprehod po 200-let »mladi« lavi – Ja, 200-let stara lava velja za zelo mlado. Divja nezemeljska pokrajina, v vseh odtenkih črne in sive, tu in tam tudi kakšna rdeča in neverjetni vzorci v reki lave, ki je danes trda in ostra. Tu je Darwin preživel veliko svojega časa in proučeval, kaj točno se je tu dogajalo.

Vzpon na vrh otoka Bartolomé in najbolj slikovit razgled na Galapagosu – Vzpon je enostaven, dobrih petnajst minut po lepo urejenih poti oziroma stopnišču čez greben vulkana. Z vrha se ti odpre pogled na dvojno plažo z belo mivko ter v ozadju na vulkane in neskončno vulkansko lavo na kopnem.

by Najci

Galapagos 22 Morski Pes

 Vendar je tudi rib veliko več in tudi večje so. In ko se pojavi kakšna jata rib, je to res ogromno rib, na tisoče na enem mestu in kar plavaš med njimi. Če pa k temu dodaš še plavanje z želvami, s pingvini (ki so mimogrede zelo hitri plavalci) in zabavnimi morskimi levi, je to res nepozabno doživetje. Še posebej, če za piko na i mimo tebe zaplava še morski pes. Opazovali smo ga z velikim strahospoštovanjem – saj vem, bil je nenevaren, belo-plavuti morski pes koralnih grebenov, toda priznam, da ti vseeno dvigne utrip srca. Kot sem že omenila, voda je bila v tem letnem času mrzla, okoli 21°C, tako da so bili neopreni zelo dobrodošli.

by Najci

Okoli Sveta: Galapagos 21 Veliko Morskih Igvan

 Sprehodi po obali Isla Santiago in srečanja z živalmi – Že prvo jutro smo na sprehodu po obali videli veliko morskih igvan, rakov, morske leve, ki so se igrali v morju ali pa lenarili na skalah, in veliko različnih ptičev, tudi orla, ki nam je prav poziral. Zanimivo, da se živali tu ne bojijo. Res je tudi, da se ljudje držijo pravila dveh metrov in se živali ne počutijo ogrožene. In če si vzameš čas, se za trenutek ustaviš in odpreš oči, živali pridejo same do tebe, celo tiste najbolj plašne.

Snorklanje in plavanje z morskimi levi, želvami, pingvini in morskim psom – Snorklanje je tu zahtevnejše, saj je voda globja kot pa na običajnih koralnih grebenih.

by Najci