Na
Tahiti smo prileteli po več kot 24 urah letenja in čakanja na letališčih.
Odpotovali smo ob štirih popoldne, prileteli pa zgodaj zjutraj – ob pol šestih.
Čudež? Niti ne. Ker smo zasledovali sonce, je navidezno poteklo le nekaj več
kot trinajst ur. Tahiti je ravno dvanajst ur za nami in sploh nam ni bilo treba
nastavljati ur.
Država
se pravzaprav imenuje »Francoska Polinezija«, a po njenem največjem otoku jo
večinoma imenujejo kar »Tahiti«.
Janin
(se nadaljuje)