Taksisti niso dolgočasni 4

 Družabni prostor je bil pa vreden svojega imena. Skupina potepuhov je kovala načrte za potovanja, se odločala kdo gre s kom in kam, ob tem pa prepevala ob spremljavi kitare, nasi gorenga in indonezijskega piva, Bintang.

Vendar dneva še ni bilo kmalu konec. Jonald, Nina in jaz smo mahnili nizdol po peščeni ulici. Pot je vodila čez nabito tržnico, polno sadja, zelenjave, rib, živih piščancev, kokoši, ukradenih in ponarejenih izdelkov, ki jo je umivanje stojnic spreminjalo v živahno močvirnato ploščad.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 3

 Da nas taksist med potjo ni dolgočasil, nas je prepričal naslednji dogodek. Pri rdečem semaforju, ki mimogrede služi le označevanju križišča, je zbil kolesarja. Nekaj korakov naprej se je ustavil, pogledal v vzratno ogledalo in ko je opazil, da je možakar vstal, je bil zadovoljen ter je odpeljal naprej do hostla.

Stavba, v kateri je bila v predprostoru restavracija z izključno indonezijsko hrano, recepcija in družabni prostor, je imela s tankimi predelnimi stenami ograjen hodnik in v njih tri postelje. To je bilo namesto sob, a za dolar in pol na osebo.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 2

 Nasmejan poba nam je prinesel arašide, časopis in ledeno kokakolo. 197ml za tretjino ameriškega dolarja.

 ‘Pristanek’ na avtobusni postaji v Bandugu je bil pričakovan. Šoferji rikš (becak) in taksisti so kar planili na nas. Najbrž je bilo že na daleč vohati ‘hodeče bankovce’.

Nizozemec Jonald ni bil presenečen, pač pa je izkušeno odvrnil prvemu: ‘No…. mister… bankrot, too expensive… ‘. Takrat pa je vsak ponujal nižjo ceno vse do svoje ‘zajamčene plače’. Jonald pa: ‘that’s for three of us, ok?’. In smo imeli prevoz do najbolj elegantne luknje, ki jo je možno najti na peščeni ulici, kjer je bil nekakšen zbirni center zgubljenih svetovnih popotnikov.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Indonezija Taksisti niso dolgočasni 1

 Sonce pripeka, dan po potresu, se spočita trojica popotnikov odpravi s štirikolesno škatlo, imenovano avtobus, proti Bandungu. Kot zadnji vstopajoči potnik bi bil rade volje zaprl ali vsaj priprl vrata, če bi jih našel. 

Prijazni Javanci so nam, najbrž, ker smo bili edini belci, odstopili zadnjo klop, kjer smo se dokaj udobno namestili. Slednje ni bilo neumno, saj je bila vožnja dolga in moreča kljub kratki razdalji. Če odmislim vse kokoši in vreče riža ter ostalo gnečo, smo doživeli postrežbo prvega razreda.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)