Prvi dan v novem letu pa sledi seveda obvezen obisk monolita Uluru (pravilna izgovorjava: poudarek je na zadnji črki) oziroma Ayers Rock. Ob prihodu v kamp nama takoj - brez kakršnega koli povpraševanja - postrežejo s podatkom o sončnem zahodu (ker sva prispela popoldan) in vzhodu. Seveda se takoj zapodiva proti gori, ki jo s posebnega parkirišča opazuje množica turistov z vseh koncev sveta; le od kod so se vzeli? Na poti namreč nisva srečala toliko popotnikov, cesta od Erlunde do Yulare je bila skoraj prazna. In čisto zares se barve slavnega monolita spreminjajo od oranžne preko rdeče in vijolične do rjave; množica turistov pa to ovekoveča s svojimi fotoaparati in kamerami; nekateri pa si med čakanjem pripravijo tudi mini piknik. Za dobrih 150 AUD si to barvno paleto lahko ogledate tudi iz letala ali helikopterja.
Zelo podobno je tudi ob sončnem vzhodu: gneča okrog gore je nepopisna. Množica ljudi se je pripeljala z avtobusi in osebnimi vozili. Precej popotnikov pa se zjutraj povzpne tudi na goro. Do 8. ure je vzpon dovoljen, potem pa zaprejo dostop. Gneča je tudi na poti na vrh obupna. Predvsem kitajski turisti se vzpenjajo v skrajno nemogoči obutvi, v kateri si doma najbrž ne upamo niti do 'hišnega poštnega nabiralnika'. Verjetno je tudi to razlog, da je vzpon na goro izredno nevaren – zaradi zdrsov. Zato si upava (kljub bistveno boljši obutvi) vzpeti le do malo manj kot polovice, potem pa 'pogumno' pobegneva nazaj na ravnino.Zelo zanimiva - pa precej manj obiskana - je druga skupina granitnih skal, ki se imenuje Kata Tjuta (poudarek na zadnjem a-ju druge besede) oziroma The Olgas. Najvišji vrh je 200m višji od Uluru-ja. Gneče pa pravzaprav nobene, ker se tja pripelje morda le desetina obiskovalcev Uluruja (ali pa še manj). Pa tudi sicer je tu veliko več prostora in obiskovalci se razgubijo po dolinah, ki so prav tako vredne ogleda. Vendar zaradi varnosti tu opozarjajo turiste, da se umaknejo v senco po 11. uri, ko se prične sončna pripeka.
Miryema Žagar (se nadaljuje)
