In končno spet civilizacija in množica (14600) ljudi – oh puščava, kako te ljubim; tvoj mir, pa skoraj brez prometa - ter morje v Port Augusti, ki mu pravijo najsevernejše Južno-Avstralsko pristanišče. Res je zaliv zelo visoko zajeden v celino. Tu se pričnejo polja, ki so res zelo obsežna. Zanimiv je način žetve. Najprej požanjejo vrhnji del klasa, medtem ko slamnati del ostane na njivi. To požanje naslednji stroj in zapakira v bale in ovije s polivinilom, kot to vidimo tudi pri nas.
Adelaide je naslednji cilj. Mestna arhitektura je izredno zanimiva, saj stare hiše stojijo poleg super modernih steklenih konstrukcij. Kljub temu so urbanisti ujeli ravno pravi odtenek te mešanice, ki je prav prijeten za oči. Prijazni voznik turističnega avtobusa naju povabi na krožno vožnjo in nama takoj za 20% zniža ceno vozne karte. Pouči pa naju tudi, naj vozni karti shraniva in ju pokaževa še v drugih velemestih, kjer bova prav tako lahko izkoristila 20% popust. Zelo lepo od njih, da takih informacij ne skrivajo. Še niso turistično pokvarjeni.
Iz Adelaide so odpraviva proti jugu na Kangaroo Island. Kengurujev je bolj malo – razen povoženih. Sprehodila pa sva se med kratkodlakimi avstralskimi morskimi levi (10 AUD na osebo, za strokovno vodenje; ampak sam lahko te živali vidiš le od daleč), ki so počivali in se greli na plaži. Kljub temu, da so živali obilne in zato videti neokretne, to v resnici niso. Zagotovo se hitreje kot mi gibljejo po tistem pesku. Nato pa sva se odpeljala še na drugo razgledno točko, kjer sva opazovala 'dolgodlake' novozelandske morske leve, ki so se po svoje zabavali v vodi in lenarili ter se greli na skalah; vendar se tem ne moreš približati.
Miryema Žagar (se nadaljuje)
