Kar malo s strahom nadaljujeva svojo pot v puščavo, kjer vidiva v daljavi kvečjemu kakšno 'govedino'. Nobene hiše, nobenega človeka, ničesar! Ampak tisti plakat mi ne gre iz glave.
In nato nov šok. Ob cesti stoji čuden tip, popolnoma razcapan, kolo leži ob njem na tleh. Spomnim se navodila, ki nama ga je Matthew pred predajo vozila nekajkrat ponovil: “Ne ustavljal nikomur, ki ga ne poznaš!” Seveda ne poznam tega tipa. Torej mu ne smem ustaviti. Prav, bom pa v naslednjem naselju povedala zanj, pa naj ga gredo iskat. Ali pa mu bodo morda pomagali domačini, ki se bolj spoznajo na te reči.
Tudi promet ni prav gost. Pravzaprav sva na relaciji Townsville – Three Ways (če odštejem Mt.Iso) srečala le 56 vozil (razdalja pa presega 1500 km in sva jo prevozila v treh dneh) in med njimi kar nekaj slovitih cestnih vlakov dolžine 50m in več. V primerjavi z njimi so tovornjaki, ki vozijo po evropskih avtocestah, prave igračke.
Tudi Flinders Highway v večini svoje dolžine ne zasluži primerjave z avtocesto, posebej še potem, ko se preimenuje v Barkley Highway, ki naju je pripeljal v prijazno mestece Camooweal z 230 prebivalci in dvema črpalkama ter enim kampom in enim motelom! Širina cestišča (razen v predelu, ki pelje čez mesto) se lahko primerja s tistim čez prelaz Črnivec (za srečanje “dveh debelih kolesarjev”), le bistveno bolj ravna je – oziroma niti enega ovinka. V kampu smo bili seveda sami Slovenci, oziroma če po vem čisto po pravici: bila sva edina gosta. Radio seveda tudi tukaj ne deluje. In tudi nobeden od štirih gostujočih (roaming) mobitel ponudnikov tu ne nudi svojih storitev. Kakšen mir!
V Mt.Isi so naju tudi policisti opozorili, naj se ustaviva na vsaki črpalki in imava vedno poln rezervoar goriva, ker so črpalke do Stuart Highwaya pač redke. Res se jih da našteti na prste ene roke. Dobesedno. Dve v Camoowealu in ena na Barkly Homesteadu. In četrta je na križišču Three Ways. Kakšna izbira na razdalji dobrih 700 km!
Miryema Žagar (se nadaljuje)
