Portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan je leta 1519 odplul iz Evrope proti zahodu. Ni plul pod svojo zastavo, pač pa se je pridružil svojim nekdanjim nasprotnikom, Špancem. Njegova naloga je bila, da s štirimi ladjami obkroži svet, zavzame vse dežele, na katere bo naletel ter jih priključi Španiji in da domov pripelje čimveč dragocenega blaga, še posebno dišav, ki so takrat v Evropi imele posebno visoko ceno.
Skoraj leto dni
je trajalo, da je našel pot okrog Južne Amerike skozi prelive med otoki Ognjene
zemlje. Z dvema ladjama, ki sta mu ostali od prvotne flote, je Filipinske otoke
dosegel leta 1521, slabih 30 let po odkritju Amerike in jih razglasil za del
Španskega imperija. Ime so dobili po španskem kralju Filipu II.
Na tristoletno
obdobje španske vladavine danes poleg značilne arhitekture v centru velikih
mest razen dveh posebnosti ne spominja skoraj nič. Prva posebnost so imena in
priimki domačinov. Nenavadno se sliši, da ljudje s tipičnimi tihomorskimi
obrazi nosijo imena kot Francisco Rodriguez, Ferdinando Marcos ali Corazon
Aquino.
Še bolj zanimivo
pa je, da so prevzeli španske števnike, saj svojih pred kolonizacijo menda
sploh niso poznali. Prav presenetljivo se sliši, ko med pogovorom domačinov,
katerih jezik niti najmanj ne spominja na katerega od evropskih, kar naenkrat
zaslišiš kakšen: "mil nueve cientos noventa y siete".
tekst: Janin
(se nadaljuje)