Na Tahiti smo prileteli po več kot 24 urah letenja in čakanja na letališčih. Odpotovali smo ob štirih popoldne, prileteli pa zgodaj zjutraj – ob pol šestih. Čudež? Niti ne. Ker smo zasledovali sonce, je navidezno poteklo le nekaj več kot trinajst ur. Tahiti je ravno dvanajst ur za nami in sploh nam ni bilo treba nastavljati analognih ur.Država se pravzaprav imenuje »Francoska Polinezija«, a po njenem največjem otoku jo večinoma imenujejo kar »Tahiti«. Sestavlja jo 118 otokov, katerih skupna površina je 3500 kv. kilometrov – šestina Slovenije. Tudi prebivalcev ni prav mnogo – 220.000, kot večje slovensko mesto. Vendar pa je površina Francoske Polinezije primerljiva površini Evrope. Razteza se na ozemlju, ki bi v Evropi segalo od Britanije do Bolgarije in od Švedske do Španije
Mednarodno letališče je nekaj kilometrov od glavnega mesta Papeete, v naselju Faaa.
»Le kako se to izgovori?« vprašam enega od carinikov in poskušam vsak »a« izgovoriti posebej. »Ne, tisti trije a-ji se enostavno izgovorijo kot dolg, zategnjen a. Ja, tako, ni težav.« se glasi odgovor. Cariniki so prijazni, a formalnosti vseeno trajajo kar nekaj časa.
tekst & foto: Janin
(se nadaljuje)
.
