Stopil sem do
skupine možakarjev, ki so počivali pred leseno kočo nekaj metrov od nas. Svoje
nosilnice, ki so jih z oddaljenih polj nesli domov, so odložili ob poti in se
živahno pogovarjali. Bili so nizke rasti in na pogled ne posebno krepki.
Ustavil sem se pred eno od nosilnic in pokazal nanjo:
»A lahko malo poskusim?«
Čeprav niso razumeli jezika, so vedeli kaj hočem, in odobravajoče prikimali.
Nosilnica ni bila
videti prav težka: nekaj centimetrov debela bambusova palica s snopi riža na
vsaki strani. Prava malenkost zame.
Zgrabil sem jo torej z desnico in jo
dvignil - za slab decimeter. Kdo bi si mislil da je ta stvar iz svinca! Z obema
rokama sem jo z velikim naporom dvignil do brade in si jo še teže zadel na
ramo. Hotel sem z njo napraviti še nekaj korakov, pa jih raje nisem, da ne bo
še dodatne sramote.
Jean Jacques, ki
je hotel pokazati, da nimam pojma, se je še slabše odrezal: ko je dvignil
palico, ga je zaneslo nazaj in snope je moral hitro treščiti ob tla, da se ne
bi prekucnil.
Domačini so se imenitno zabavali.
tekst & foto:
Janin
(se nadaljuje)
