Otroci
so se vsekakor vedli bolj prvinsko – še desetine metrov stran od šole, ko sem
odhajal, sem slišal razleganje njihovih glasov, ki so razposajeno vpili moje
ime.
Tudi že
prej sem vedel, da je biti stalni učitelj sicer v redu in da si lahko tudi
precej priljubljen – toda skoraj nič na svetu se ne more primerjati z uletelim
predavateljem, ali celo takimle prismuknjencem, ki pač naredi trenuten vtis in
nato za vselej izgine nazaj v svojo pravljico.
Tako
nobel fora se jim je to morala zdeti, da so kmalu poslali delegate v sosednji
razred, ki je bil na moje rahlo začudenje (no, ce pomislim, morda je bil pa
tudi ravno odmor) prav tako brez nadzora gurujev. V nekaj hipih zatem se je po
vsej šoli dvignil neznanski vesel hrup, in naposled so se pojavili tudi trije
učitelji, od katerih je bil eden menda ravnatelj. V spominu nanje mi bo ostalo
predvsem to, kako so me, sicer kar tolerantno, toda dokaj skepticno gledali, ko
sem jim povedal, da smo v bistvu kolegi.
Artur
Štern (se nadaljuje)
Hej, kako dobro sem se počutil: biti – takole, malo – guru. In oni so se tudi prav zabavali, ko sem jim tam na tablo pisal, kako mi je ime, in potem tudi njih spraševal podobne in druge reci.
Artur
Štern (se nadaljuje)
Tekajoc po indonezijskem otoku Lembonganu, sem se tuintam, ko je bilo kje kaj zanimivega, naprimer ribiška vasica, posušeno močvirje, truma barvitih rakcev, vrt z bonsaji naprodaj, podzemna hiša, ali kaj desetega, seveda ustavil in si stvar ogledal.
Ves prepoten, malce dehidriran, oblečen le v kopalke in bos, sem se tako nekega dne znašel na pragu tamkajšnje osnovne šole. Pokukal sem noter in videl, da v klopeh sedi osem učenčkov, po štirje vsakega spola na vsaki polovici prostora, stari morda kakih osem ali devet let; učitelja pa nikjer.
Artur
Štern (se nadaljuje)