Stopil
sem v razred – čudno bitje, beli (četudi tedaj že docela od sonca ogoreli)
gozdni človek ali kaj, so si morali misliti. Malce so bili osupli, toda
nemudoma so videli, da je divjak prijazen. Vprašal sem jih, kje je njihov
učitelj, guru, kot pravijo – in potem sem jim sporočil, da sem pravzaprav tudi
jaz (no, nekoč; kakorkoli; da ne kompliciramo) po poklicu... Hej, kako dobro
sem se počutil: biti – takole, malo – guru. In oni so se tudi prav zabavali, ko
sem jim tam na tablo pisal, kako mi je ime, in potem tudi njih spraševal
podobne in druge reci.
Artur
Štern (se nadaljuje)
