Učitelja tako rekoč v gatah najbrž res še niso ne videli in še manj – sami imeli.
Tako
nobel fora se jim je to morala zdeti, da so kmalu poslali delegate v sosednji
razred, ki je bil na moje rahlo začudenje (no, ce pomislim, morda je bil pa
tudi ravno odmor) prav tako brez nadzora gurujev. V nekaj hipih zatem se je po
vsej šoli dvignil neznanski vesel hrup, in naposled so se pojavili tudi trije
učitelji, od katerih je bil eden menda ravnatelj. V spominu nanje mi bo ostalo
predvsem to, kako so me, sicer kar tolerantno, toda dokaj skepticno gledali, ko
sem jim povedal, da smo v bistvu kolegi.
Artur
Štern (se nadaljuje)
