Tekajoc po indonezijskem otoku Lembonganu, sem se tuintam, ko je bilo kje kaj zanimivega, naprimer ribiška vasica, posušeno močvirje, truma barvitih rakcev, vrt z bonsaji naprodaj, podzemna hiša, ali kaj desetega, seveda ustavil in si stvar ogledal.
Ves prepoten, malce dehidriran, oblečen le v kopalke in bos, sem se tako nekega dne znašel na pragu tamkajšnje osnovne šole. Pokukal sem noter in videl, da v klopeh sedi osem učenčkov, po štirje vsakega spola na vsaki polovici prostora, stari morda kakih osem ali devet let; učitelja pa nikjer.
Artur
Štern (se nadaljuje)
