Avstralija za nagrado 22

In še morda napotek za popotnike s plitvim žepom: kdor si želi ogledati množico muzejev, za katere je potrebno plačati vstopnino, si pač vzame Sydney-card (80 AUD za 2 dni). Vendar je morda bolje kupiti dnevno karto za 13, 5 AUD za vse javne prevoze (bus, metro, ladja) in si poceniti vstopnine s kuponi, ki jih iztrgate iz brošure o Sydneyu- vseh muzejev si itak ne boste uspeli ogledati, sploh pa ne v kratkem času trajanja Sydney card - kuponi pa nudijo 10% do 20% popusta; in tudi Sydney-card ne nudi zastonj vstopnine za vse najzanimivejše točke, pač pa le popuste.
Na vsej poti sva si ogledala tudi precej živalskih vrtov, pravzaprav jih tam imenujejo tudi Sanctuary in Billabong. In evropskim popotnikom se zagotovo kar smeje, ko prvič pridejo v stik s kengurujem, ki prijazno je iz roke; s koalo, ki mirno počiva v tvojem naročju; z mladim krokodilom, ki ga lahko vzameš v roke in se z njim fotografiraš; in z množico drugih živali, ki jih lahko srečaš le v tistem delu sveta. Tudi beli kenguruji so bili med njimi. In dingoti, ki prijazno kot kužki mahajo z repom, a so vendar spravljeni za ograjo, in napisi obiskovalca opozorijo, naj pazi na svoje prste; čeprav so moje izkušnje drugačne, celo božala sem jih skozi ograjo in oni so oblizali moje roke. Za omejitve stikov z živalmi pa sem izvedela šele na koncu – v Sydneyu; namreč: v državah NSW in Victoria ne dovolijo stikov z živalmi zaradi bolezni. V drugih državah pa se v takih parkih sprehajaš med živalmi, jih hraniš, božaš, pestuješ …. Zatorej popotniki, izkoristite pristen stik z živalmi v drugih državah Avstralije, razen NSW in Victorije!
Kot sva ugotovila ob povratku, je Austrian Airlines kar v redu ponudnik (vozi v resnici Lauda Air), ker ob povratku niso bili tako natančni glede prekomerne prtljage (overweight). Spregledajo celo tja do 10 kg na osebo. To je posebej pomembno, ker imaš ob odhodu iz Ljubljane oz. Dunaja lahko le 20 kg prtljage.
Brane in Miryema Žagar

Avstralija za nagrado 21

In ker se čas počitnic nezadržno izteka, se vračava v Sydney. V njem vladajo vzhodnjaki: Japonci, Kitajci, Korejci in Vietnamci, ki so prevzeli večino trgovine v svoje roke; ne le tržnice, pač pa tudi trgovine; pravzaprav so izrinili belce. Obvezne točke ogleda so pač Opera in most, po katerem tri ure plezaš za 125 AUD, če prej seveda opraviš zdravstveno-fizični test; za primerjavo, pol-urna vožnja s helikopterjem stane 170 AUD. Kljub razsežnosti mesta je najbolje vse razdalje opraviti kar peš, da ti kaj ne 'uide'. Od starega predela The Rocks do Darling Harbourja je sicer kar nekaj sto metrov, vendar je na poti toliko zanimivosti, da bi jih bilo škoda izpustiti.

Tudi ogled akvarija je skorajda obvezen, saj se le redko lahko sprehodiš pod morjem in ti ribe - tudi nevarni plenilci - plavajo nad glavo. Potem pa se lahko povzpneš na postajo Monoraila in se za 3,5 AUD zapelješ en krog (večina jih naredi vsaj dva kroga) ter si z višine 5 m ogledaš del mesta. Market City je priložnost za ugodne nakupe vseh vrst, od oblačil in kozmetike, prehrane in različnih drobnarij, ki so res bistveno cenejše, pa ne nujno slabše od tistih iz veleblagovnic. Za nas pa je zanimivo tudi to, da so 'sosedje' na stojnicah zelenjava-kruh-oblačila-sadje-kozmetika; nič ni ločeno s stenami, kot pri nas. Le kje imajo sanitarno inšpekcijo? Ali pa je naša prestroga? Na tržnici si lahko vzameš nekaj časa za masažo vratu ali celega telesa, kar poleg zelenjave.

Miryema Žagar (se nadaljuje)

Banaue, Batad, Filipini

 

Foto: Janin

Avstralija za nagrado 20 Katoomba

Od tam sva se odpravila v notranjost proti glavnemu mestu Canberri, ki je pravo razočaranje. Mesto je čisto zares in dobesedno umetno narejeno. In izgleda, kot bi Melbourne, ki je bil prej glavno mesto, in Sydney, ki je želel postati glavno mesto, odvrgla tja vse stvari, ki jih v svoji okolice ne želita. Pravzaprav razen starega in novega parlamenta ter War Memoriala in morda kovnice denarja ni niti ene same stavbe, ki bi pritegnila pogled. Tudi ulice so neočiščene, na njih je odpadlo listje in kup smeti. Ljudje - niti v turističnem uradu - niso prijazni. In to je bil edini turistični urad v celi Avstraliji, kjer so mi turistični zemljevid mesta prodali za 2 AUD; mimogrede: enakega, samo nezloženega, sem kasneje v kampu dobila zastonj! V samem turističnem uradu jim temeljito primanjkuje prospektov; posebej v primerjavi z drugimi kraji Avstralije; poleg tega pa hočejo večino informacij prodati.

Kar z veseljem se odpraviva proti Sydneyu in že kmalu naletiva na 'obliž', simpatično mestece Goulburn s čudovito staro arhitekturo, simpatičnim in zelo urejenim parkom in prijaznimi uslužbenci turistične informacijskega centra, ki nama za povrhu omogočijo še brezplačni dostop do elektronskih sporočil.
Pot nadaljujeva proti Modrim goram. Ob poti pa opazujeva strašno opustošenje, ki ga je naredil podtaknjen požar pred nekaj tedni. Ponekod še vedno tli ali celo gori. Pogorela so širna področja, ob cesti sva videla tudi pogorišče, ki je bilo nekoč kamp. Bolj ko se približujeva Katoombi, obširnejše je pogorišče; dobesedno na obeh straneh dvopasovnice, ki se vzpenja na 1000 in več nadmorskih metrov.
Seveda si je v Katoombi potrebno ogledati skalno skupino Tri sestre; se zapeljati v dolino z vlakcem (skoraj 'padeš na nos', tako strmo je) in se vrniti z gondolo (obe vožnji za 8,5 AUD na osebo) ali peš (menda je 1700 stopnic, kot obljublja napis v globeli). Center mesta pa je na izredno strmem področju, da bi skoraj potreboval 'zajlo'. Priznam, da niti v Švici nisem hodila po strmejši ulici.
Miryema Žagar
(se nadaljuje)