Filipini 4 Letnih časov ne poznajo

Ker so več ur hoje oddaljeni od najbližjih voznih poti, se morajo znajti brez strojev in prevoznih sredstev. Delo na poljih je vedno kolektivno. 
Ženske s polkrožnimi noži žanjejo riž, nabrane snope pa si nalagajo na glavo. Ko so snopi dovolj veliki, jih moški na nosilnih palicah odnesejo do vasi - včasih tudi nekaj kilometrov daleč.
Letnih časov ne poznajo. Riž je na različnih stopnjah rasti. Na eni terasi je riž ravno dozorel, na drugi šele kali, tretjo so pravkar prekopali. Terase so večinoma široke okrog tri metre, polja pa si sledijo na vsakih deset do petnajst metrov. 
Vse ženske iz vasi (naselja največkrat štejejo okrog deset hiš) se ob jutrih zberejo in "obdelajo" vsako polje posebej. Kljub vročini so zelo toplo oblečene. Tudi pokrivala imajo rade - nekatere imajo na glavi istočasno ruto, kapo in še klobuk.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Filipini 3 Hribi spremenjeni v terase

Riževe terase v gorskih provincah otoka Luzon na severu Filipinov so ene od najbolj slikovitih na svetu, še bolj eksotične pa so vasice, posejane med riževimi polji in na obronkih strmih hribov.
Že pred 3000 leti so pripadniki plemen Ifugao in Igorot zgradili terase na obronkih precej strmih gora in še vedno so enako trdne, kot so bile tedaj.

Do vasi Maligcong se iz Bontoca ne da priti drugače kot peš. Najprej dobro uro in pol po ozki poti skozi džunglo navkreber, potem pa več kilometrov daleč po robu riževih teras. Terase so polne vode, zemeljski rob okrog njih pa ponekod zelo ozek in nestabilen. Na strmejših pobočjih so terase več kot tri metre druga nad drugo, zato je včasih prava umetnost zadeti pravo pot, saj so terase med seboj večinoma povezane samo vzdolžno, prečno pa le redkokje.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)