Avstralija: Življenje pri Aboriginih 3

Drug večer je Cliff (najstarejši brat) prišel po naju ter rekel, da se gremo peljati. Peljal naju je na lov – lov na kenguruja. Z avtom smo se peljali kakšnih 10 min. , ko je kar naenkrat avto sredi ceste ustavil ter obrnil poševno tako, da je z žarometi osvetljeval polje. Puško je nameril v enega kenguruja ter po dveh minutah rekel, da ni pravi, ker se pripravlja na parjenje. V naslednji minuti je nameril, ustrelil ter ubil rjavega kenguruja. Nato nama je rekel, da se usedeva v avto ter avto zapeljal do kenguruja in ga privezal na sprednji del avta ter tako peljal v vas. V vasi je kenguruja za noge privezal na drevo ter ga pred nama razrezal na kose. Vse opisano je trajalo približno 45 minut. Meni je bilo malo slabo, nad celotnim dogodkom sem bila kar precej zgrožena. Vendar, kasneje ob ognju, so nama razložili, da ubijejo samo toliko kengurujev, kot jih potrebujejo za preživetje ter da nič ne zavržejo. Da imajo pač takšen način življenja.
O samih aboriginih je bilo že zelo veliko povedano, vendar marsikdo ne ve, da v Avstraliji živi približno 700 različnih plemen aboriginov s svojo kulturo ter svojo vero, ki govorijo okoli 250 različnih jezikov.

Avstralija: Življenje pri Aboriginih 2

Namreč, v vasi je bilo 6 lesenih hiš, v katerih so živeli vsi bratje z družinami, lesarska delavnica, hlevi za konje ter veliko ognjišče, okrog katerega so vsak večer pripovedovali zgodbice ter peli. Glede na način življenja (avtomobili, električni aparati itd. ) skoraj nisva imela občutka, da sva pri aboriginih. Vendar sva kmalu spoznala, da so ravno zaradi tega, ker so se tako navadili udobnosti, ki jo prinaša “beli človek” v sebi zelo razdvojeni ter se počutijo krive glede na življenja svojih prednikov. Kajti nisem še videla človeka, ki bi bil na preteklost svojega ljudstva, kot tudi na spiritualnost, v katero brezpogojno verjamejo, tako ponosen, kot so bili oni. V času, ki sva ga preživela z njimi sva marsikaj počela, kot se tudi marsikaj naučila. Vsak večer sva ob ognju poslušala zgodbe ter doživljala njihovo kulturo od čisto blizu, skozi njihova srca.
Verjetno marsikoga zanima, kaj jedo. Kenguruje, kenguruje in še enkrat kenguruje. In kakor koli se zdi, hrana, ki sem jo jedla pri njih je bila zelo, zelo okusna. Lazanja iz kengurujevega mesa.
Nina Schlosser:
(se nadaljuje)

Banaue, Phillipines

foto: Janin

Nina Schlosser: Življenje pri Aboriginih

Poleti 2002 sem 3 mesece potovala po Avstraliji in med drugim tudi 4 dni preživela v aboriginski vasi (Adjemathna people) v notranjosti Avstralije - Flinders Ranges. Ker potrebuješ za vstop v Ahnem land (del Avsralije, ki je bil “podarjen” aboriginom in kjer še dandanes živijo tako, kot so živeli njihovi predniki) dovoljenje, ki pa ga je zelo težko dobiti, sem našla hitrejšo a vendar ne tako pristno pot: življenje z aborigini, ki svojo kulturo prodajajo za preživetje. Doživetje sigurno ni bilo takšno, kot sem pričakovala, a še vseeno čudovito.

Z Mattom (Nemec, katerega sem spoznala na potovanju) sva bila prvo zelo presenečena, kako živijo.

(se nadaljuje)

Avstralija: Skok z mačkom

Po prežurani noči sem se zbudil ob 1h popoldne in se v desetih minutah odločil, da bi bilo najboljše zdravilo za mačka, da se vržem iz letala. In sem šel. Prvič sem vzletel z letalom, ki ni imelo vrat, sedel sem 1m od odprtine, kjer bi ta morala biti. Že to mi je začelo poganjati adrenalin, še posebej v zavojih, ko te vleče ven in se nimaš za kaj prijeti. Ko smo prišli na 3100m pa je sledilo: noge ven iz letala, ready, set, go, rahel sunek tandem diverja in že sem s hrbtom proti tlem letel, v bistvu padal, ampak zdi se ti, da letiš, letalo se v parih sekundah zmanjša v piko, ta čas se že obrneš in se vedno letiš, letiš, se dereš, čeprav ti je tandem diver rekel, da imej usta zaprta. Noro.
Pol se pa čisto prehitro odpre padalo in sledi par minut spiral. Noro. Glede na to, da imam nekaj izkušenj s padali, mi je tandem diver prepustil komande in uspele so mi prve spirale v mojem padalskem življenju. Ko sva pristala, sem mu razložil o slovenski padalski tradiciji - po prvem skoku (tandem ali solo) se ti čestita pol dobis pa še eno brco v rit. Bobu (tandem diver) je bilo to zelo všeč, tako da sem na brzino dobil eno brco. Isto se je zgodilo tudi prestrašenim Japoncem, ki so pristali za mano. Macka ni bilo vec nikjer zaslediti.

Luka Batistič 

Avstralija z motorjem 8 Nimbin

NIMBIM, kjer australska vlada dovoli, da prebivalci te vasi kadijo lahke droge, tako da sem tam res videl ljudi kaditi povsod, pa ni bilo vazno, ali je bil mesar, uradnik, ali pek.
Skoraj vsi so kadili travo. Celo majhni otroci so jo vlekli, kot da bi jim šlo za življenje. Dva dni v tej vasi je prekleto zadostovalo. Odrinila sva proti severu. Lepega dne, ravno ko sva tisti dan hitela na neki trajekt na rajski otok, sem predrl gumo in jo menjal tri ure, jo napihnil, seveda ni drzalo. No, ker pač neznam, sem to operacijo flikanja ponovil še dvakrat, potem pa sem le uporabil zračnico, ki sem jo dal v gumo, zopet napihnil in držalo je.

Zadnji teden dni sva preživela v Cairensu, kjer se uredil vse papirje, našel ladijski transport, avionsko karto, ter zevečer med sprehodom gledal na sever, kjer name čaka Indonezija, Sumatra, Malejzija, Tajska, Kampučija, Laos, Vietnam , kamor se bom zopet z istim motorjem odpravil nekaj mesecev kasneje. Potem pa še preko Koreje , Japonske, Rusije, Mongolije, Kazahstana, Uzbekistana, Turkmenistana, Azerbajdzana, Armnenije, Moldavije, Ukrajine, Slovaške , Češke vrnil na pico v Gobjo Hiško pa na en PIR.

Motor je sedaj v Australiji in v leseni kišti čaka na ladjo, ki ga bo peljala v JAKARTO v INDONEZII. Mogoče neverjetno, mogoče ravno zato imam z motorjem srečo, ker ga po usaki končani in pred začetkom poti in ga poljubim, ter mu zašepetam, da je DEC in da ga imam rad in upam, da me bo na "ta PIR" le prpelov. Zveni to zelo kičasto in sentimentalno, ampak jaz mu to res govorim, ker ga ljubim, mojga BMWjčka! ! ! ! ! ! ! !

Igor Brezovar

Avstralija z motorjem 7 coober Pedy

Coober Pedy. Hoteli, bari, restavracije, trgovine, cerkve, vse to je pod zemljo. Zato, ker je tekom poletja zelo vroče, pod zemljo pa je prijetno. Skoraj vsi ljudje v vasi pa se preživljajo s tem, da kopljejo OPALe-drage kamne. V vasi sem našel srbsko komuniteto in z njimi prezivel kak dan. Gospa mi je pripovedovala o težkem življenju kar se tiče razdalji in mi govorila, da ko je bila noseča, je imela popadke, do prvega doktorja pa so imeli 800 km in seveda je sina rodila po poti v Adelaide. Drugače pa ženska kar lepo živi, ker je njen dedek pred nekaj desetletij izkopal za 2. 000. 000 dolarjev Opalov.
Nekaj dni kasneje sem prispel do deževnega Adelaide. Našel hotel in nestrpno čakal drugega dne, ker naj bi priletela na obisk moja prijateljica iz Prage. Planirala sva, da bo ostala z mano mesec dni, vse do 7500 km odaljenega Cairnesa na severu Australie. Bil sem vesel, ker mi je vcasih le bil dolg čas in sem kar potreboval človeka, s katerim bi si razdelil krasne občutke in lepote Australije. Priznam pa, da se je na jugu moj avanturistični del Australie končal. Vse naprej je bila civilizacija, Okolica je bila zelo podobna Sloveniji, vse ceste so bile polne aut in kamionov, vreme je bilo pogosto deževno in mrzlo, plaže so bile polne ljudi in skratka, potovala sva samo po turističnih mestih, prava avantura pa je bila pri koncu. V melbrnu em zamenjal olje in gume na motorju, v Sydniju sem spoznal Čehe in nekaj dni ostal pri njih, v Brisbanu sva obiskal nekaj lepihj plaž in otokov z jasno belim peskem, nekaj narodnih parkov v okolici, vasico NIMBIM, kjer australska vlada dovoli, da prebivalci te vasi kadijo lahke droge, tako da sem tam res videl ljudi kaditi povsod, pa ni bilo vazno, ali je bil mesar, uradnik, ali pek.
Brezovar Igor
 (se nadaljuje)

Avstralija z motorjem 6 Alice Spring

Vcasih tudi nekaj dni nisem pošteno spregovoril in se pogovarjal z ljudmi, zato sem se nad tem zelo iživljal v nekem hotelu v Alice Spring in sicer je zgodbica takale: Bil sem v študentskem domu in si hotel speči jajca, ko je prišla v kuhinjo mlada blond gospodična, ki sem jo takoj v angleščini ogovoril:"Hello, where do you come from(od kod si?)?
Rekla je: "I am from Slovenia", jaz pa naprej v Angleščini: "WoW, where is Slovenia?" (kje je Slovenija-zelo začudeno) ona pa:"it was part of yugoslavia" (bil je to del Jugoslavije) in jaz: aaaa TITO, TITO, aha yes, yes. . . tell me some slovenian words. " (reči mi nekaj slovenskih besed, sem jo prosil in ona je zamajala z očmi in čutil sem na njenem obrazu, da si je mislila, zakaj bi takemu kretenu govorila slovenske besede, če še neve, kje je SLO, povrh tega pa najbrš še neve, da je TITO že zdavnaj pokojni, vendar je le rekla ravno to, kar si je mislila v slovenšini): " zakaj bi ti govorila, če pa itak neboš nič razumel(rekla mi je v zelo pravilni Slovenščini, jaz pa nazaj po dolenjsko)
"Al, verjem, da te čist use zastopm in hmal se bomo bl k si ti mislš. . . . " Od takrat sva si padla v objem, spila nekaj pirov in potovanje je bilo končno malo bolj veselo. Stara je bila 25 let z Štajerske. Drugi dan sva si sposodila čelado in odšla je z mano 1500 km proti jugu. Bila sva skupaj 3 dni, si ogledala puščavo, Uluru (rdeča skala v sredini ničesar) i coober Pedy, to je vas, kjer živi 52 narodov in velik del življenja se dogaja pod zemlo v luknjah. Brezovar Igor
 (se nadaljuje)

Avstralija z motorjem 5 Kakadu narodni park

Blizu Darwina je bil Kakadu narodni park, ki je velik kot slovenija in sem vozil 3 dni po njem. Videl sem ogromno lepih slapov, dežnih pragozdovov, veliko živali, srečal pa sem se z zelo zanimivimi domorodci, ki so me povabili v svojo vas.
Zelo nerad spominjam na trenutek, ko sem si kupil sendvic v Parku, se usedel pred trgovino in listal po vodiču, kaj me še lepega čaka v parku. Kar naenkrat se je iz neba vzel orel in mi je hotel odtrgati sendvič iz rok. Ni mu uspelo, (ker najbrž ni slutil, da sem Slovenc, mi pa ko jemo, držimo svojo hrano močno v "rakah") tako da je odletel z prazno. Povedal sem zgodbico domačinom, ki so trdili, da imam veliko srečo, da mi ni odtrgal del žnabljev, in da se to dogaja pogosto.

Čakala me je pot preko sredine Australije do Alice Springs. To cesto so gradili ljudje iz Afganistana in so bili potem tudi prvi priseljenci v teh nehvaležno pustih in vročih krajeh. Vozil sem ure in ure proti jugu, ne da bi videl kakšno hišo, drevo ali vsaj nekaj zanimivega. Le grmičava in rdeča pokrajina je bila pred mano. Včasih kakšen kengaroo, ali emu, drugače pa nič. Cesta je bila lepa. Spal sem zopet ob cesti na parkiriščih in pekel ali kuhal hrano, ki sem jo nekaj dni prej kupil v Darvinu. 1550km je razdalje med Darvinem in Alice.

Brezovar Igor
(se nadaljuje)

Avstralija z motorjem 4 Darwin

Cesta proti Darwinu je bila asfaltna in brez kakrsnih koli vecjih ovinkou. Vozil sem kot skoraj celo Australijo. Minimalno 120km/h. Pogostokrat sem se ustavljal na krokodiljih farmach in opazoval velike in nevarne živali, ki so se negibno sončile in zbirale energijo, da bi lahko kasneje ujela svoj plen. So zelo nevarni in hitri. Požret človeka jim nedela problem in po besedah lastnika farme, se nekajkrat na leto zgodi, da kakšen turist ali nepazljivi domorodec pride ob kakšen del telesa, ali pa izgine cel, odvisno, kako so krokodili lačni. Sicer pa jedo zelo malo, in kokoška, ki je v sekundi izginila v ogromni čeljusti, takemu obru zadostuje tudi na mesec.
Videl sem tudi Berta, krokodila, ki je "igral " v filmu Krokodil Dundee. je velik cca 7 m in vprasal sem, kako so snemali tisto sceno, ko je ležal na njem človek in ga držal za glavo. Odgovor je bil logičen: Krokodila so dali v zmrzovalni kamion, in ga pustili nekaj ur zaprtega v "hladilniku" in ko je "crocks" hladen, se sploh nemore hitro gibati in nima moči, da bi koga lahko ugriznil.
V Darwinu je bil vrhunec zimskega letnega časa, zato je bilo samo 33 stopinj. "ja hudiča, koliko je pa sele poleti??" Ja, to je pa 98% vlaga, stopinj pa ravno toliko kot pozimi. Neda se dihat, ljudje se zadrzujejo doma, ker ce gres ven, si takoj prepoten in moker, torej za njih je sedaj pravi čas, ki ga uživajo. Vroče je bilo, ampak v morju se ni bilo mogoče kopati, ker so bili povsod morski psi in celo krokodili.
Brezovar Igor
 (se nadaljuje)

Avstralija z motorjem 3 Turkey creek

Z nekaj udarci sem reveža ubil. Ker se je že temnilo in jaz sem imel še cca 200 km do prvega mesta, sem vedel, da bom moral prespati zopet ob cesti in hrane nisem imel s sabo, se premišljeval, ali bi si odrezal kos mesa in ga na ognju spekel, vendar ko sem pogledal ubogo živalico, sem nasrečo izgubil apetit in odpeljal.
V Avstraliji je zakon, da lahko prenočuješ kjerkoli, če si odaljen od mesta min. 16 km. Pogodto sem toraj spal ob cesti v šotoru in se občasno srečeval z drugimi popotniki. skupaj smo vedno kurili ogenj in pekli meso.
Na severu Australie je postalo že precej toplo, pa četudi je bil zimski čas. Toplota je bila okoli 35 stopinj, zvečer pa kar hladno, okoli 5-10. Peljal sem skozi vasi, kjer so živeli prvotni prebivalci-ABORIGINI. So zelo temne polti in širokih obrazev. Na vaseh, kjer je bil prepovedan alkohol zaradi njih, so bili dokaj prijazni, vendar še vedno zelo nezaupljivi. Velika razlika od Afričanov. Niso me kar tako vabili v svoje hiše ter mi ponujali hrano, ampak le sem in tam povprašali za motor, ki se jim je zdel zelo zanimiv. V mestih pa so tej ljudje eni veliki reveži in delujejo kot naši klošarji ali ciganje. Povozil jih je čas in svojo srečo so pogosto našli v Alkoholu.
V Turkey creeku sem najel helikopter in poleteli smo nad narodnim parkem BUNGLES BUNGLES, kjer je gorato področje, vse gore pa imajo vrhe okrogle oblike. V tej vasi je absolutna prepoved alkohola zaradi Aboreginov, ker drugače bi jih pijača zopet uničila. Let je trajal 1 uro in priznam, da sem zelo užival zaradi naravnih lepot in sploh, z helikopterjem se ravno neletim vsak dan.
Brezovar Igor
 (se nadaljuje)

Avstralija z motorjem 2

Obiskal sem veliko narodnih parkov, kjer sem lezlel po gorah, kopal se med delfini in pelikani, bordal po pesčenih dunah. . . Fascinirale so me razdalje v zahodni, severni in juzni Australii. Med bencinskimi črpalkami je bilo pogosto 300, včasih 400 km, kjer pa si lahko le natočil bencin , nekaj spil ali se najedel hamburgrev ali klobas. Niti piva tam niso prodajali, ker so zato namenjene posebne trgovine v večjih mestich, in sem se včasih moral resnično smejati, ko mi je lastnik črpalke rekel, da ima do prvega piva tudi po 500 km. Pomislil sem na nekatere Žužemberčane, kako bi jim najbrž ustrezalo to! ! ! No, da nepozabim povedat, res pa je, da skoraj vsak od lastnikov je v dervarnici imel parkirano malo letalo. Med temi razdaljeami pa ni bilo ničesar. Niti ene barake, drevesa, hiše. . Nič, nič nič! Le pustina, črni asfaltovi trak in mrtvi kengoruji.
Na razdalji proti BROOME jsem jih na razdalji 100 km naštel 221, ki so ležali ob cesti, in veliki orli so sedeli na njih in trgali meso. Tudi jaz sem zadel enega kengoruja. Zagledal sem ga pred sabo, on se je ustavil, in me gledal. Zadnji hip pa je skočil pod motor in zadel sem ga z kufrom. Polomil sem mu noge. Mentalno je bil zdrav, vendar skakati ni mogel. Cvilil in tulil je zelo naglas. Ker sem imel izkušnje iz izleta, sem vedel, kaj moram narediti. Iz motorja sem snel "montirajzne" in ka začel mlatiti po glavi. Kri je špricala po motorju, kombinezonu in po asfaltu.
Brezovar Igor
 (se nadaljuje)

Avstralija z motorjem

Po uspešnem potovanju skozi 26 držav Afrike sem končno poslal motor BMW 1100GS iz Cape Towna v Australio, konkretno v Perth. Motor je prispel 14 dni kasneje kot sem predvideval, ker se je ladja ustavila in potem prekladala v Singapurju. Cas sem si krajsal s tem, da sem najel agencijo s katero smo odpotovali proti 1500 km vzdaljenemu Exmounthu. Druzba je bila zelo pestra. Angleži, Nemka, 2 japonki, 4 Irci, Američaniki, Indka, Svedki, Danec ter Dolenjc iz Žužemberka. Vsak dan je bilo zelo veselo, spali smo v naravi, pekli kengoruje ki smo jih tekom dneva povozili, kopali se v morju med pisanimi rybami in želvami, ter obiskovali narodne parke. Skupaj smo bili 7 dni in na koncu smo se pocutili kot bratje in sestre. Naredili smo 3500 km.
V Perthu me je že čakal motor. Uredil sem carino in karanteno, kjer so zelo podrobno pregledali motor, če ni na njem preveč blata, v katerem bi lahko bile bakterije in insekti še iz Afrike. Še isti dan sem dal motorna servis, kjer so mi menjali olje ter svečke in takoj drugi dan sem odpeljal proti cca 5000 km odaljenem DARVINU na severu Australije. Cesta je bila odlična in pokrajina se je menjala postopoma in vsakih par sto km je bilo topleje. Nehalo je tudi deževati postopoma in čutil sem, da se je avantura zopet začela. Srečaval sem ogomne 70m dolge kamione, veliko povoženih kengorujev, pokrajina pa je bila z dneva v dan bolj in bolj sucha, zemlja pa je postajala tipično rdeča.
Brezovar Igor
 (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 22

In še morda napotek za popotnike s plitvim žepom: kdor si želi ogledati množico muzejev, za katere je potrebno plačati vstopnino, si pač vzame Sydney-card (80 AUD za 2 dni). Vendar je morda bolje kupiti dnevno karto za 13, 5 AUD za vse javne prevoze (bus, metro, ladja) in si poceniti vstopnine s kuponi, ki jih iztrgate iz brošure o Sydneyu- vseh muzejev si itak ne boste uspeli ogledati, sploh pa ne v kratkem času trajanja Sydney card - kuponi pa nudijo 10% do 20% popusta; in tudi Sydney-card ne nudi zastonj vstopnine za vse najzanimivejše točke, pač pa le popuste.
Na vsej poti sva si ogledala tudi precej živalskih vrtov, pravzaprav jih tam imenujejo tudi Sanctuary in Billabong. In evropskim popotnikom se zagotovo kar smeje, ko prvič pridejo v stik s kengurujem, ki prijazno je iz roke; s koalo, ki mirno počiva v tvojem naročju; z mladim krokodilom, ki ga lahko vzameš v roke in se z njim fotografiraš; in z množico drugih živali, ki jih lahko srečaš le v tistem delu sveta. Tudi beli kenguruji so bili med njimi. In dingoti, ki prijazno kot kužki mahajo z repom, a so vendar spravljeni za ograjo, in napisi obiskovalca opozorijo, naj pazi na svoje prste; čeprav so moje izkušnje drugačne, celo božala sem jih skozi ograjo in oni so oblizali moje roke. Za omejitve stikov z živalmi pa sem izvedela šele na koncu – v Sydneyu; namreč: v državah NSW in Victoria ne dovolijo stikov z živalmi zaradi bolezni. V drugih državah pa se v takih parkih sprehajaš med živalmi, jih hraniš, božaš, pestuješ …. Zatorej popotniki, izkoristite pristen stik z živalmi v drugih državah Avstralije, razen NSW in Victorije!
Kot sva ugotovila ob povratku, je Austrian Airlines kar v redu ponudnik (vozi v resnici Lauda Air), ker ob povratku niso bili tako natančni glede prekomerne prtljage (overweight). Spregledajo celo tja do 10 kg na osebo. To je posebej pomembno, ker imaš ob odhodu iz Ljubljane oz. Dunaja lahko le 20 kg prtljage.
Brane in Miryema Žagar

Avstralija za nagrado 21

In ker se čas počitnic nezadržno izteka, se vračava v Sydney. V njem vladajo vzhodnjaki: Japonci, Kitajci, Korejci in Vietnamci, ki so prevzeli večino trgovine v svoje roke; ne le tržnice, pač pa tudi trgovine; pravzaprav so izrinili belce. Obvezne točke ogleda so pač Opera in most, po katerem tri ure plezaš za 125 AUD, če prej seveda opraviš zdravstveno-fizični test; za primerjavo, pol-urna vožnja s helikopterjem stane 170 AUD. Kljub razsežnosti mesta je najbolje vse razdalje opraviti kar peš, da ti kaj ne 'uide'. Od starega predela The Rocks do Darling Harbourja je sicer kar nekaj sto metrov, vendar je na poti toliko zanimivosti, da bi jih bilo škoda izpustiti.

Tudi ogled akvarija je skorajda obvezen, saj se le redko lahko sprehodiš pod morjem in ti ribe - tudi nevarni plenilci - plavajo nad glavo. Potem pa se lahko povzpneš na postajo Monoraila in se za 3,5 AUD zapelješ en krog (večina jih naredi vsaj dva kroga) ter si z višine 5 m ogledaš del mesta. Market City je priložnost za ugodne nakupe vseh vrst, od oblačil in kozmetike, prehrane in različnih drobnarij, ki so res bistveno cenejše, pa ne nujno slabše od tistih iz veleblagovnic. Za nas pa je zanimivo tudi to, da so 'sosedje' na stojnicah zelenjava-kruh-oblačila-sadje-kozmetika; nič ni ločeno s stenami, kot pri nas. Le kje imajo sanitarno inšpekcijo? Ali pa je naša prestroga? Na tržnici si lahko vzameš nekaj časa za masažo vratu ali celega telesa, kar poleg zelenjave.

Miryema Žagar (se nadaljuje)

Banaue, Batad, Filipini

 

Foto: Janin

Avstralija za nagrado 20 Katoomba

Od tam sva se odpravila v notranjost proti glavnemu mestu Canberri, ki je pravo razočaranje. Mesto je čisto zares in dobesedno umetno narejeno. In izgleda, kot bi Melbourne, ki je bil prej glavno mesto, in Sydney, ki je želel postati glavno mesto, odvrgla tja vse stvari, ki jih v svoji okolice ne želita. Pravzaprav razen starega in novega parlamenta ter War Memoriala in morda kovnice denarja ni niti ene same stavbe, ki bi pritegnila pogled. Tudi ulice so neočiščene, na njih je odpadlo listje in kup smeti. Ljudje - niti v turističnem uradu - niso prijazni. In to je bil edini turistični urad v celi Avstraliji, kjer so mi turistični zemljevid mesta prodali za 2 AUD; mimogrede: enakega, samo nezloženega, sem kasneje v kampu dobila zastonj! V samem turističnem uradu jim temeljito primanjkuje prospektov; posebej v primerjavi z drugimi kraji Avstralije; poleg tega pa hočejo večino informacij prodati.

Kar z veseljem se odpraviva proti Sydneyu in že kmalu naletiva na 'obliž', simpatično mestece Goulburn s čudovito staro arhitekturo, simpatičnim in zelo urejenim parkom in prijaznimi uslužbenci turistične informacijskega centra, ki nama za povrhu omogočijo še brezplačni dostop do elektronskih sporočil.
Pot nadaljujeva proti Modrim goram. Ob poti pa opazujeva strašno opustošenje, ki ga je naredil podtaknjen požar pred nekaj tedni. Ponekod še vedno tli ali celo gori. Pogorela so širna področja, ob cesti sva videla tudi pogorišče, ki je bilo nekoč kamp. Bolj ko se približujeva Katoombi, obširnejše je pogorišče; dobesedno na obeh straneh dvopasovnice, ki se vzpenja na 1000 in več nadmorskih metrov.
Seveda si je v Katoombi potrebno ogledati skalno skupino Tri sestre; se zapeljati v dolino z vlakcem (skoraj 'padeš na nos', tako strmo je) in se vrniti z gondolo (obe vožnji za 8,5 AUD na osebo) ali peš (menda je 1700 stopnic, kot obljublja napis v globeli). Center mesta pa je na izredno strmem področju, da bi skoraj potreboval 'zajlo'. Priznam, da niti v Švici nisem hodila po strmejši ulici.
Miryema Žagar
(se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 19

Proti vzhodu se celinska pokrajina spet zravna. Še vedno pa je ob cesti ogromno polj. Ceste so bolj obljudene, vsaj tiste glavne. Ampak midva sva si zaželela vožnje ob morju, zato zavijeva po taki cesti, ki pa je seveda bolj prazna. In v kampu v kraju Policeman Point smo spet sami Slovenci. Sicer pa sva tam srečala še tri zaposlene (eden na črpalki, eden v motelu in ena v recepciji kampa) in enega mačka. Kakšna gosta poseljenost! Kamp verjetno niti ni pogosto obiskan, saj je bilo treba vodo iz pipe temeljito odtočiti, da bi si lahko umila roke; pa tudi tega raje nisva tvegala in sva tudi misel na prhanje raje opustila.

V Mount Gambieru so naju usmerili do kraterskih jezer, ki so tik ob simpatičnem mestecu. Jezerca so zelena, le eno je izjemno modro.
Nato pa sledi 'milijon' ovinkov po Great Ocean Road-u. Očitno so tu “naštepali” vse ovinke, ki so jih prej izpustili; pa tudi vse klance.
Mimo Londonskega mostu in Dvanajstih apostolov ter ostalih čeri, ki so bile pokopališče mnogih ladij v prejšnjem in predprejšnjem stoletju, ter mimo čudovitih plaž - ampak je morje hladno in valovi močni ter visoki, zato je bilo kopanje spet oteženo; razen seveda v bazenih – nadaljujeva proti vzhodu po široki in ravni avtocesti mimo Geelonga in naprej v Melbourne in takoj zavijeva v kamp, kjer so nama povedali, da Slovencev pri njih še ni bilo. Čudno, pa toliko Slovencev potuje v Avstralijo in tudi v sam Melbourne. Kje neki se vsi zadržujejo?
Tudi Melbourne je kljub razsežnosti ter mešanju stare in nove arhitekture simpatično velemesto. Množica ljudi vrvi po ulicah do 18. ure, ko se zaprejo trgovine in muzeji, nato pa živahnost mesta ugaša. Mesto je res pravi babilon ljudi z vsega sveta, ne le turistov, pač pa tudi domačinov, ki imajo svoje korenine po vsem svetu.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija Kangaroo Island

Na poti proti jugu sva se ustavila tudi v Woomeri, kjer je bila satelitska postaja, pa nekakšna vesoljska baza (v sodelovanju z ZDA). Ampak po ogledu sem pomislila, da je bila ta baza le za kamuflažo, v resnici pa je morala biti kakšna atomska zadeva. Vsaj glede na slike protestnikov, ki so od vlade zahtevali “odprte karte”.
In končno spet civilizacija in množica (14600) ljudi – oh puščava, kako te ljubim; tvoj mir, pa skoraj brez prometa - ter morje v Port Augusti, ki mu pravijo najsevernejše Južno-Avstralsko pristanišče. Res je zaliv zelo visoko zajeden v celino. Tu se pričnejo polja, ki so res zelo obsežna. Zanimiv je način žetve. Najprej požanjejo vrhnji del klasa, medtem ko slamnati del ostane na njivi. To požanje naslednji stroj in zapakira v bale in ovije s polivinilom, kot to vidimo tudi pri nas.
Adelaide je naslednji cilj. Mestna arhitektura je izredno zanimiva, saj stare hiše stojijo poleg super modernih steklenih konstrukcij. Kljub temu so urbanisti ujeli ravno pravi odtenek te mešanice, ki je prav prijeten za oči. Prijazni voznik turističnega avtobusa naju povabi na krožno vožnjo in nama takoj za 20% zniža ceno vozne karte. Pouči pa naju tudi, naj vozni karti shraniva in ju pokaževa še v drugih velemestih, kjer bova prav tako lahko izkoristila 20% popust. Zelo lepo od njih, da takih informacij ne skrivajo. Še niso turistično pokvarjeni.
Iz Adelaide so odpraviva proti jugu na Kangaroo Island. Kengurujev je bolj malo – razen povoženih. Sprehodila pa sva se med kratkodlakimi avstralskimi morskimi levi (10 AUD na osebo, za strokovno vodenje; ampak sam lahko te živali vidiš le od daleč), ki so počivali in se greli na plaži. Kljub temu, da so živali obilne in zato videti neokretne, to v resnici niso. Zagotovo se hitreje kot mi gibljejo po tistem pesku. Nato pa sva se odpeljala še na drugo razgledno točko, kjer sva opazovala 'dolgodlake' novozelandske morske leve, ki so se po svoje zabavali v vodi in lenarili ter se greli na skalah; vendar se tem ne moreš približati.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Coober Pedy

Avstralija za nagrado
Sicer pa imajo za nadzor celotnega parka zaposlenih precej “rangerjev” (med njimi je precej žensk), ki krožijo okrog obeh hribov (tudi peš, ne le v avtomobilih) in po potrebi pomagajo turistom.
Na povratku se seveda ustaviva v “kraju” Curning Springs, kjer nama domačin pove, da poleti pomaga očetu na bencinski črpalki in v motelu, sicer pa študira v Sydneyu. Med klepetom izveva, da je pol leta študiral in se potepal po Evropi (Nemčija, Avstrija, Italija) in je tudi vedel, kje je Slovenije, saj je z vlakom potoval z Dunaja do Benetk. Prav tako nama pove velikost očetove farme. Ker pa nama številke ne pomenijo kaj dosti, nama pove, da je očetova farma velika toliko kot Luxemburg, in na njej živi 12 ljudi! Si to sploh znamo predstavljati? O, Luxemburg si že znam predstavljati, saj sem tam že bila. Ampak na taki površini le 12 ljudi?!
Polovico dopusta sva že porabila in za pravočasni prihod na cilj morava hiteti proti jugu in Coober Pedy-ju (izgovori: Kuber Pidi). Do Alice Springsa je bilo vsaj nekaj gričkov, do Coober Pedy-ja pa se pokrajina popolnoma zravna, ceste so pa že itak brez vseh ovinkov; ob cesti je v glavnem divja trava, nekaj grmovja in le sem ter tja kakšno drevo. Zato pa ob cesti 'srečava' prometni znak, ki opozarja, da lahko na cesti po potrebi zasilno pristane kakšno letalo. Torej ni potrebno spremljati le prometa po cesti, pač pa še tudi po zraku. Resnici na ljubo: niti po cesti, kaj šele po zraku promet ni gost. Niti približno se ne more primerjati z gostoto prometa pri nas ali na evropskih cestah.
Glede na preteklo triletno precej deževno zimo je (za njihove razmere) pokrajina precej zelena. Toda vsa okolica Coober Pedy-ja je zaprašena. Jasno, rudniški prah. Zanimivost Coober Pedy-ja so podzemni hoteli in moteli, muzeji in nekatera domovanja, ki so turistom – proti plačilu, seveda - tudi na ogled. In del enega od kampov malo ven iz mesta je prav tako pod zemljo, kamor lahko turisti postavijo šotore, in temperatura je tam konstanto okoli 25oC; menda je to edini podzemni kamp na svetu.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado Uluru

 Prvi dan v novem letu pa sledi seveda obvezen obisk monolita Uluru (pravilna izgovorjava: poudarek je na zadnji črki) oziroma Ayers Rock. Ob prihodu v kamp nama takoj - brez kakršnega koli povpraševanja - postrežejo s podatkom o sončnem zahodu (ker sva prispela popoldan) in vzhodu. Seveda se takoj zapodiva proti gori, ki jo s posebnega parkirišča opazuje množica turistov z vseh koncev sveta; le od kod so se vzeli? Na poti namreč nisva srečala toliko popotnikov, cesta od Erlunde do Yulare je bila skoraj prazna. In čisto zares se barve slavnega monolita spreminjajo od oranžne preko rdeče in vijolične do rjave; množica turistov pa to ovekoveča s svojimi fotoaparati in kamerami; nekateri pa si med čakanjem pripravijo tudi mini piknik. Za dobrih 150 AUD si to barvno paleto lahko ogledate tudi iz letala ali helikopterja.

Zelo podobno je tudi ob sončnem vzhodu: gneča okrog gore je nepopisna. Množica ljudi se je pripeljala z avtobusi in osebnimi vozili. Precej popotnikov pa se zjutraj povzpne tudi na goro. Do 8. ure je vzpon dovoljen, potem pa zaprejo dostop. Gneča je tudi na poti na vrh obupna. Predvsem kitajski turisti se vzpenjajo v skrajno nemogoči obutvi, v kateri si doma najbrž ne upamo niti do 'hišnega poštnega nabiralnika'. Verjetno je tudi to razlog, da je vzpon na goro izredno nevaren – zaradi zdrsov. Zato si upava (kljub bistveno boljši obutvi) vzpeti le do malo manj kot polovice, potem pa 'pogumno' pobegneva nazaj na ravnino.

Zelo zanimiva - pa precej manj obiskana - je druga skupina granitnih skal, ki se imenuje Kata Tjuta (poudarek na zadnjem a-ju druge besede) oziroma The Olgas. Najvišji vrh je 200m višji od Uluru-ja. Gneče pa pravzaprav nobene, ker se tja pripelje morda le desetina obiskovalcev Uluruja (ali pa še manj). Pa tudi sicer je tu veliko več prostora in obiskovalci se razgubijo po dolinah, ki so prav tako vredne ogleda. Vendar zaradi varnosti tu opozarjajo turiste, da se umaknejo v senco po 11. uri, ko se prične sončna pripeka.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado The Devil Marbles

Naslednje 'mesto' je Barrow Creek. Že prej sva videla 'reklamo', da je tam tudi policijska postaja. Ampak razen petih stavb (muzej, motel, kamp in še dve hiši), od katerih pa nobena ni bila že na Barkely Homestead-u tako 'reklamirana' policijska postaja, in dveh Aboriginov nisva videla nič.
Ob glavni cesti Stuart Highway pa sledi nekaj reklamnih tabel, ki potnika opozarjajo na središče NLPjev. Menda naj bi jih v tistem delu opazili največ v celi Avstraliji. In to ne le v novejšem času, pač pa o tem pričajo tudi The Devil Marbles, kjer je bilo že pred prihodom belcev kraj srečanja Aboriginov. Pripovedka, ki jo lahko preberete na eni od tabel, pravi, da je neznano kam izginil deček, ki ga niso nikoli našli. Že takrat so za to “obtožili” neznane vesoljske sile. Tudi bencinska črpalka (edina v daljni okolici in temu primerno najdražji bencin na celi poti) je v stilu NLP. Imajo pa zato največjo izbiro piva v celi Avstraliji! Čisto po pravici, tako velike izbire različnih piv nisem videla še nikjer!
Popoldan sva (po policijski kontroli; očitno so nekoga iskali) prispela v Alice (tako okrajšano imenujejo domačini svoje mesto), kjer sva si izbrala kamp (imajo namreč kar štiri, zato je izbira res pestra). Potem pa potep po mestu, ki je bilo že precej prazno. Očitno so se pripravljali na silvestrovanje. Le nekaj aboriginov se je potikalo po mestu in pijančevalo. Belci pa so to počeli v lokalih. Za dobro uro se jim pridruživa za šankom in izveva, da je Alice mesto z največjim številom umorov na svetu. Seveda se nama razprejo oči od strahu, a naju domačin pomiri, da se umori dogajajo le med Aborigini in sicer za steklenico žganega. Kako žalostno!
Novoletno praznovanje ni nič posebnega. Očitno jim tam več pomeni božič, pa tudi Boxing Day dan po božiču. In posebej jih lahko pohvalim, da ni počila niti ena sama petarda ali karkoli podobnega, niti ena sama raketa ni švignila v zrak. Torej se očitno da praznovati tudi brez pokanja.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado - Mataranka

Rainbow-Pool-Mataranka

Iz Slovenije sva dobila novice, da v Avstraliji gori. Seveda so bili svojci v skrbeh, če sva tudi midva v nevarnosti. Ampak midva pač brez radijskih novic (časopisov nisva kupovala, TV pa seveda tudi nisva gledala) sploh nisva vedela, da takšna nevarnost obstaja. Izvedela sva, da so bili okrog Sydneya že za božič podtaknjeni požari, ki so uničili ogromne gozdne površine in živali, ljudem pa domovanja.
Z veseljem sva se usmerila proti jugu, zato se je del poti do Three Ways “ponovil”. Le da sva potem izvedela, da je bila “za nama” huda nevihta, ki je malo (pol metra) poplavila tudi cesto, zato je bila za tisti čas pač neprevozna. Na tej poti sva doživela tudi poplavo. Ko pa se je dež umiril in celo ponehal, se je bliskanje v daljavi nadaljevalo pozno v noč. Pravzaprav sva vse skupaj opazovala in snemala več kot 4 ure, potem sva šla pa raje počivat.
Seveda sva si med povratkom proti jugu privoščila tudi postanek v Matranki, kjer 'reklamirajo' “We, the people of never never” (knjiga, film) in njihovo naravno kopališče, smaragdno zeleno rečico, skrito med bujno zelenje, kjer so že graditelji ceste Stuart Highway imeli kopališče. Kasneje je menda eden od delavcev odkupil tudi okoliško zemljišče in uredil dostop. Novi lastniki pa so seveda dogradili prenočitvene kapacitete in restavracijo ter vzdržujejo tudi mini muzej, kjer si lahko ogledamo, kako so živeli v preteklem in predpreteklem stoletju. Še zanimivost. Pot do kopališča poteka med bujnim zelenjem in na vrhovih dreves je množica netopirjev = red fox.
Midva pa hitiva proti jugu, ker želiva Novo leto dočakati v centru: Yulara ali vsaj Alice Springs. V kraju Tennant Creek srečava toliko Aboriginov, kot tu, doslej še nisva. Seveda je skorajda obvezen ogled opuščenega rudnika zlata z vsemi starimi orodji in stroji.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado - Katherine

Zato pa je mesto Katherine z 11000 prebivalci spet prava osvežitev po dolgočasni vožnji. Spet turistični informacijski center, kjer ti postrežejo z množico informacij in prospektnega materiala, kolikor ga lahko neseš. Ponudijo polet s helikopterjem po bližnjem vodnem kanjonu Katherine Gorge, pa v Pine Creeku te usmerijo v rudnik zlata z muzejem, ponudijo ti vino iz eksotičnega sadja ….
Od tam sva zavila proti severovzhodu v Kakadu narodni park. Zelo obsežno gozdno območje. In vstopnica za 16,50 AUD za odraslo osebo velja 14 dni; očitno tudi za večkratni vstop. V rekah je menda množica krokodilov, na kar potnika opozarjajo table ob cesti in pred mostovi. Celo napis “Pozor, krokodili na cesti!” sem videla tu. Kar prestrašiš se že ob pogledu na napis in misel, da bi ti vsaj 5-metrska zverina zaprla pot. Večina poti po samem parku je v tem času – wet season - je zaprtih zaradi vode, pa tudi sicer so to v glavnem poti, ki jih lahko prevoziš le z vozilom s pogonom na vsa 4 kolesa. Zato pa sva si v večjem kraju Jabiru, kjer je hotel v obliki krokodila, in kamp, ki ga dobesedno zaprejo ob 18. uri in odprejo naslednji dan ob 8. uri (medtem so gosti pač nimajo niti vhoda niti izhoda), privoščila 1-urni prelet z avionom (125 AUD na osebo) in si ogledala slapove Jim Jim in Twin ter rudnik urana (dnevni kop); pilot nama je pokazal tudi predel, kjer so snemali Crocodil Dundy-a, v daljavi pa se je nad Arnhem Land dvigala soparna meglica. To je Aboriginsko ozemlje in za vstop na to ozemlje je potrebno posebno dovoljenje. In primerno vozilo = 4WD.
Midva sva zavila proti vzhodu in se po 250 km pripeljala v Darwin. Nič posebnega. Razvlečeno, kot vsa avstralska mesta. Nizka gradnja pač. Morje seveda spet “neuporabno”, plaže z množico prepovedi in omejitev.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Daily Waters

Avstralija za nagrado 12
Seveda si brez radijskega signala tudi brez informacij. In na žalost jih niti v Roadhouse Three Ways nisva dobila. Odgovor uslužbenke se sliši čisto neverjetno: “Že tri tedne nisem šla od tu; pojma nimam, kaj se zunaj dogaja.” Ampak sva vseeno “izžrebala” smer sever in se mimo mnogih spomenikov druge svetovne vojne (skoraj dobiš občutek, da so se glavne bitke dogajale tam) pripeljala do Daily Watersa, kjer je spet pomemben pomnik iz druge svetovne vojne: letališče. Tudi pub s kampom in motelom ter črpalko očitno datira iz tistih časov. Kljub starosti je vse skupaj izredno prijazno in puščavi primerno čisto (pesek se pač zaleze v vse možne prostore).
Poudarjam, da je večina kampov odličnih, čeprav so “bogu za hrbtom”: seveda so vse sanitarije primerno opremljene s papirjem (razen v glavnem mestu Canberri!), tuš s toplo vodo pa je že vračunan v ceno. Res pa se ti lahko zgodi, da ti med tuširanjem dela družbo kakšna svetlo zelena žabica ali martinček. Ampak, saj smo v naravi, mar ne?
Poleg tega pa je zanimiv tudi nadzor v kampu. Povsod plačaš vnaprej za predviden čas bivanja. Potem pa ponekod samo dvignejo zapornico in te spustijo noter, drugod dobiš poseben ključ za zapornico, pa še poseben ključ za sanitarije; lahko pa dobiš tudi kodne številke za vstop v kamp (zapornica) in drugo kodo za vstop v sanitarije, kar zna biti tudi prav zabavno, saj je koda najmanj 5-mestna kombinacija črk in številk; in kaj, če se ti izredno mudi v svete prostore, pa obenem pozabiš kodo? Večinoma pa gredo očitno kar na zaupanje in po plačilu ne kontrolirajo več dolžine gostovanja.
V mestecih ob poti proti severu srečujeva vse več Aboriginov. Žalosten je pogled nanje, saj postavajo ob cesti, ob trgovinah, črpalkah, pod drevesi, in se vdajajo pijači.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Barkley Homestead

Avstralija za nagrado 11
Barkley Homestead pa je pravzaprav obcestna postaja z motelom, kampom, obvezno bencinsko črpalko in restavracijo, kjer živi 10 prijaznih ljudi, ki utrujenemu popotniku ponudijo kavo (plačaš le eno, popiješ pa kolikor pač želiš) in gromozanski mesni sendvič z zelenjavno prilogo, ki ga niti lačni krokodil ne bi pospravil z enim ugrizom. Zares vsaj 20 cm v višino. Sicer pa je ponudba druge hrane (a la carte) in pijač kar raznovrstna. Pravo presenečenje, ker si sredi “ničesar”; v vsako smer je do najbližjega naselja krepko več kot 250 km.
In potem je bilo pred nama še 275 km “ničesar” do slavnega križišča Barkly in Stuart Highway-a pri Three Ways. Obvezna črpalka in motel sta tu bolj neprijazna in umazana v primerjavi z Barkly Homestead-om. Kar kolcalo se nama je po njem. V resnici se nama še vedno kolca po tistih krajih. Kljub puščavi vse naokrog te popolnoma osvojijo in zasvojijo. Na križišču sva malo kolebala glede nadaljevanja poti zaradi mokre sezone v tem delu Avstralije in seveda možnih poplav na cesti. Poplavo pa naredi že dež, ki vztrajno pada nekaj minut. Nekaj dni kasneje sva izkusila tudi to, saj je po dobrih 10 minutah dežja nastala kar poplava, seveda pripadajoči aquaplaning, in ko sem na bencinski črpalki (asfalt!) stopila iz avta, sem bila do gležnjev v rdeči blatni vodi.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)