Obiskal sem veliko narodnih parkov, kjer sem lezlel po gorah, kopal se med delfini in pelikani, bordal po pesčenih dunah. . . Fascinirale so me razdalje v zahodni, severni in juzni Australii. Med bencinskimi črpalkami je bilo pogosto 300, včasih 400 km, kjer pa si lahko le natočil bencin , nekaj spil ali se najedel hamburgrev ali klobas. Niti piva tam niso prodajali, ker so zato namenjene posebne trgovine v večjih mestich, in sem se včasih moral resnično smejati, ko mi je lastnik črpalke rekel, da ima do prvega piva tudi po 500 km. Pomislil sem na nekatere Žužemberčane, kako bi jim najbrž ustrezalo to! ! ! No, da nepozabim povedat, res pa je, da skoraj vsak od lastnikov je v dervarnici imel parkirano malo letalo. Med temi razdaljeami pa ni bilo ničesar. Niti ene barake, drevesa, hiše. . Nič, nič nič! Le pustina, črni asfaltovi trak in mrtvi kengoruji.
Na razdalji proti BROOME jsem jih na razdalji 100 km naštel 221, ki so ležali ob cesti, in veliki orli so sedeli na njih in trgali meso. Tudi jaz sem zadel enega kengoruja. Zagledal sem ga pred sabo, on se je ustavil, in me gledal. Zadnji hip pa je skočil pod motor in zadel sem ga z kufrom. Polomil sem mu noge. Mentalno je bil zdrav, vendar skakati ni mogel. Cvilil in tulil je zelo naglas. Ker sem imel izkušnje iz izleta, sem vedel, kaj moram narediti. Iz motorja sem snel "montirajzne" in ka začel mlatiti po glavi. Kri je špricala po motorju, kombinezonu in po asfaltu.
Brezovar Igor
(se nadaljuje)
