Oceanija : 2025

Artur Štern: Indonezija: Guru 4

Otroci so se vsekakor vedli bolj prvinsko – še desetine metrov stran od šole, ko sem odhajal, sem slišal razleganje njihovih glasov, ki so razposajeno vpili moje ime.

Tudi že prej sem vedel, da je biti stalni učitelj sicer v redu in da si lahko tudi precej priljubljen – toda skoraj nič na svetu se ne more primerjati z uletelim predavateljem, ali celo takimle prismuknjencem, ki pač naredi trenuten vtis in nato za vselej izgine nazaj v svojo pravljico.

Artur Štern: Indonezija: Guru3

Učitelja tako rekoč v gatah najbrž res še niso ne videli in še manj – sami imeli.

Tako nobel fora se jim je to morala zdeti, da so kmalu poslali delegate v sosednji razred, ki je bil na moje rahlo začudenje (no, ce pomislim, morda je bil pa tudi ravno odmor) prav tako brez nadzora gurujev. V nekaj hipih zatem se je po vsej šoli dvignil neznanski vesel hrup, in naposled so se pojavili tudi trije učitelji, od katerih je bil eden menda ravnatelj. V spominu nanje mi bo ostalo predvsem to, kako so me, sicer kar tolerantno, toda dokaj skepticno gledali, ko sem jim povedal, da smo v bistvu kolegi.

Artur Štern (se nadaljuje)

Artur Štern: Indonezija: Guru 2

Stopil sem v razred – čudno bitje, beli (četudi tedaj že docela od sonca ogoreli) gozdni človek ali kaj, so si morali misliti. Malce so bili osupli, toda nemudoma so videli, da je divjak prijazen. Vprašal sem jih, kje je njihov učitelj, guru, kot pravijo – in potem sem jim sporočil, da sem pravzaprav tudi jaz (no, nekoč; kakorkoli; da ne kompliciramo) po poklicu...

Hej, kako dobro sem se počutil: biti – takole, malo – guru. In oni so se tudi prav zabavali, ko sem jim tam na tablo pisal, kako mi je ime, in potem tudi njih spraševal podobne in druge reci.

Artur Štern (se nadaljuje)

Artur Štern: Indonezija: Guru

Tekajoc po indonezijskem otoku Lembonganu, sem se tuintam, ko je bilo kje kaj zanimivega, naprimer ribiška vasica, posušeno močvirje, truma barvitih rakcev, vrt z bonsaji naprodaj, podzemna hiša, ali kaj desetega, seveda ustavil in si stvar ogledal.

Ves prepoten, malce dehidriran, oblečen le v kopalke in bos, sem se tako nekega dne znašel na pragu tamkajšnje osnovne šole. Pokukal sem noter in videl, da v klopeh sedi osem učenčkov, po štirje vsakega spola na vsaki polovici prostora, stari morda kakih osem ali devet let; učitelja pa nikjer.

Artur Štern (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 11

V Gorsko provinco se iz Manile lahko pride na dva načina. Prvi, hitrejši, je direktna cesta skozi provinco Nueva Viscaya. Druga pot je precej daljša. Vožnja s kar solidnim avtobusom traja sedem do osem ur do Banaueja, potem pa še štiri ure z džipnijem do Bontoca.

Po nekaj tednih potovanja smo bili navdušeni nad simpatičnimi in gostoljubnimi Filipinci v dolinah, ko pa smo obiskali nekaj težko dostopnih gorskih vasi, smo si prav lahko predstavljali, da se sprehajamo med ljudmi, ki so bili še pred nekaj desetletji lovci na glave in ljudožerci.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 10

Marsikje so organizirali cele ekspedicije lova na glave in ponekod so izginile cele populacije manjših otokov. Marsikateri raziskovalec in misijonar je tako zaključil svoje življenje.

Domačini namreč verjamejo, da s človeškim mesom dobijo vase tudi dušo in moč pokojnika, še posebno če pojedo srce, možgane, spolne organe, dojke, roke ali noge, kjer je teh moči največ. Pri nekaterih kulturah se moški sploh ni mogel poročiti, dokler ni ubil in pojedel vsaj enega sovražnika.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 9 Lovci na glave

Ponekod pustijo lase na črepinji, meso z obraza pa odstranijo in ga nadomestijo z glinastim obrazom. Drugod pa celo glavo prekadijo in obraz premažejo s smolo, da bi ohranil poteze.

Iz teh kultov lobanje se je marsikje v Oceaniji – v Melaneziji, na Salomonovih otokih, Novih Hebridih, Novi Gvineji in na Filipinih razvil srhljiv običaj lova na glave in kanibalizma, ki se je ponekod ohranil celo do petdesetih let preteklega stoletja. Po pričevanju nekaterih pa v odročnih krajih še do danes ni izumrl kljub ostrim kaznim, ki so jih uvedli kolonizatorji in kljub misijonarskemu delovanju.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 8

O. Johnson poroča, da na otoku Vao verjamejo, da se duša v zemlji loči od telesa in gre v "nebesa" globoko v zemlji. Zato starce pokopavajo žive in ta dogodek proslavljajo s plesom na svežem grobu. Zgodi se, da se kdo od pokopanih izkoplje, a ga ponovno zakopljejo.

Marsikje kosti kak dan po smrti očistijo in spravijo na posebnih svetih krajih (npr. v hiši duhov). Čeljusti ali celo cele lobanje nosijo vdove ali "žalujoči ostali" na vrvici okrog vratu. Nasploh posvečajo lobanjam prav posebno pozornost - tudi zaradi verovanja, da v lobanji prebiva duh pokojnika.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 7

Prebivalci Sagade so simpatični in prijazni ljudje, kot večina Filipincev. Niso pa mi vedeli povedati, zakaj so nekatere od krst odprte, iz njih pa štrlijo kosti. Morda so jih odprli roparji ali pa divje živali.

Pogrebni običaji so na različnih koncih Oceanije različni in včasih za naše pojme zelo nenavadni.

Trupla ponekod pokopavajo zavita v čepečem položaju, drugod jih sežigajo, spet drugje z njimi krmijo svoje zaščitnike - morske pse.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 6; Variacije na temo: pogreb

Variacije na temo: pogreb

Kraj je poleg fantastičnih teras zn

an tudi po svojih pogrebnih votlinah. Okrog Sagade leži več kraških jam. Največje so več sto metrov globoke in brez jamarske opreme skoraj nedostopne.

V bližini vasi pa so štiri manjše jame v previsnih kamnitih stenah, ki jih prebivalci uporabljajo za pokopališče. Pri najboljši volji brez opreme nismo mogli priplezati do nobene od jam. Eni smo se približali na pet metrov, vendar nas je od nje ločilo previsno brezno. Pokojniki so v čepečem položaju pokopani v kratke lesene truge, izdolbene iz enega kosa debla in zaprte z dvema lesenima klinoma.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 5

Delo na poljih je vedno kolektivno. Ženske s polkrožnimi noži žanjejo riž, nabrane snope pa si nalagajo na glavo. Ko so snopi dovolj veliki, jih moški na nosilnih palicah odnesejo do vasi - včasih tudi nekaj kilometrov daleč.

Vse ženske iz vasi (naselja največkrat štejejo okrog deset hiš) se ob jutrih zberejo in "obdelajo" vsako polje posebej. Kljub vročini so zelo toplo oblečene. Tudi pokrivala imajo rade - nekatere imajo na glavi istočasno ruto, kapo in še klobuk.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 4

Terase so polne vode, zemeljski rob okrog njih pa ponekod zelo ozek in nestabilen. Na strmejših pobočjih so terase več kot tri metre druga nad drugo, zato je včasih prava umetnost zadeti pravo pot, saj so terase med seboj večinoma povezane samo vzdolžno, prečno pa le redkokje.

Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 3

Ker so več ur hoje oddaljeni od najbližjih voznih poti, se morajo znajti brez strojev in prevoznih sredstev. V vasicah ni nobenih ravnih poti, pač pa samo vijugaste steze, ki se dvigajo in spuščajo med slamnatimi kočami na lesenih stebrih.

Da smo prišli do nekaterih vasi, smo morali več ur hoditi po ozkih poteh skozi džunglo navkreber, potem pa še nekaj kilometrov daleč po robu riževih teras.

Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 2

Domačini na dolgih kilometrih teh stez sicer ne potrebujejo nobenih kažipotov, nam pa je bilo iskanje poti prava uganka. Stene teras so kamnite, že nekaj tisoč let nespremenjene in še vedno so enako trdne, kot so bile tedaj. Med potjo od ene do druge vasi skoraj ne gre drugače, kot da se vsaj nekajkrat zaplezaš, saj so prečni prehodi med terasami strmi in precej skriti.

Janin (se nadaljuje)

Filipini 64

Letnih časov ne poznajo, zato je riž na različnih stopnjah rasti. Na eni terasi je ravno dozorel, na drugi šele kali, tretjo so pravkar prekopali. Terase so večinoma široke okrog tri metre, polja pa si sledijo na vsakih deset do petnajst metrov.

Janin (se nadaljuje)