Filipini 8: Špansko-ameriška preteklost

Portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan je leta 1519 odplul iz Evrope proti zahodu. Ni plul pod svojo zastavo, pač pa se je pridružil svojim nekdanjim nasprotnikom, Špancem. Njegova naloga je bila, da s štirimi ladjami obkroži svet, zavzame vse dežele, na katere bo naletel ter jih priključi Španiji in da domov pripelje čimveč dragocenega blaga, še posebno dišav, ki so takrat v Evropi imele posebno visoko ceno.

Skoraj leto dni je trajalo, da je našel pot okrog Južne Amerike skozi prelive med otoki Ognjene zemlje. Z dvema ladjama, ki sta mu ostali od prvotne flote, je Filipinske otoke dosegel leta 1521, slabih 30 let po odkritju Amerike in jih razglasil za del Španskega imperija. Ime so dobili po španskem kralju Filipu II.

Na tristoletno obdobje španske vladavine danes poleg značilne arhitekture v centru velikih mest razen dveh posebnosti ne spominja skoraj nič. Prva posebnost so imena in priimki domačinov. Nenavadno se sliši, da ljudje s tipičnimi tihomorskimi obrazi nosijo imena kot Francisco Rodriguez, Ferdinando Marcos ali Corazon Aquino.

Še bolj zanimivo pa je, da so prevzeli španske števnike, saj svojih pred kolonizacijo menda sploh niso poznali. Prav presenetljivo se sliši, ko med pogovorom domačinov, katerih jezik niti najmanj ne spominja na katerega od evropskih, kar naenkrat zaslišiš kakšen: "mil nueve cientos noventa y siete".

tekst: Janin

(se nadaljuje)

Filipini 7: Množica kultur

Ponekod v odročnih goratih krajih in v džunglah največjih otokov Luzon in Mindanao so bile popolnoma različne kulture oddaljene druga od druge samo nekaj kilometrov.
Na Filipinih govorijo kar devetdeset jezikov in množico dialektov. Če bi sešteli ljudi, ki govorijo deset najpomembnejših jezikov, bi s tem pokrili okrog devet desetin prebivalstva. Najbolj razširjen je jezik tagalog, ki ga govori nekaj čez 40% prebivalcev. Iz njega poskušajo politiki napraviti uradni filipinski jezik, a njihov uspeh ni dosti večji, kot ga je imelo uvajanje srbohrvaščine za uradni jezik naše pokojne Jugoslavije.
Špansko-ameriška preteklost

Portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan je leta 1519 odplul iz Evrope proti zahodu. Ni plul pod svojo zastavo, pač pa se je pridružil svojim nekdanjim nasprotnikom, Špancem. Njegova naloga je bila, da s štirimi ladjami obkroži svet, zavzame vse dežele, na katere bo naletel ter jih priključi Španiji in da domov pripelje čimveč dragocenega blaga, še posebno dišav, ki so takrat v Evropi imele posebno visoko ceno.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Filipini 6: Plezanje po terasah

Stene teras so kamnite, že nekaj tisoč let nespremenjene, prečni prehodi med njimi pa strmi in precej skriti. Domačini na dolgih kilometrih teh stez sicer ne potrebujejo nobenih kažipotov, tujcu pa je iskanje poti prava uganka. Med potjo od ene do druge vasi skoraj ne gre drugače, kot da se vsaj nekajkrat zaplezaš. Ker ne uporabljajo nobenih prevoznih sredstev, tudi v vasicah ni nobenih ravnih poti, pač pa samo vijugaste steze, ki se dvigajo in spuščajo med slamnatimi kočami na lesenih stebrih.

Filipinsko otočje sestavlja več kot 7000 otokov, ki zavzemajo področje, veliko kot centralna Evropa, njihova skupna površina pa je približno enaka površini Italije - okrog 300.000 km2. Prebivalstvo je večinoma malajskega porekla. Zaradi velike razdrobljenosti ozemlja so se posamezna plemena razvijala precej ločeno drugo od drugega. Mnoga ljudstva so odkrili šele v našem stoletju.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Filipini 5: Požigalci brez vžigalic

Prebivalci Maligconga pripadajo plemenu Igorot. So precej divji in nepriljudni. V vasi smo našli samo enega, ki je govoril nekaj angleško. Imajo čudno navado: vsak, ki smo ga srečali, je od nas zahteval »matches« - vžigalice - edina angleška beseda, ki so jo vsi poznali. Izvedeli smo, da so zaradi svojih piromanskih nagnjenj zakrivili že precej požarov in je zato vlada prepovedala prodajo vžigalic na tem področju.

Še težje dostopne so vasice Batad blizu Banaueja. Najprej 11 km z džipnijem, potem pa še dobre tri ure po strmih hribih v neprijetni tropski vročini. Vendar pogled, ki se na vrhu zadnjega hriba odpre pred tabo, je neverjeten. Terase, ki segajo do 1500 m nad morjem, so kot stopnice proti nebesom. Izračunali so, da bi se raztezale 20.000 km daleč, če bi jih postavil drugo poleg druge. Polovico poti okrog Zemlje!

 tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Filipini 4 Letnih časov ne poznajo

Ker so več ur hoje oddaljeni od najbližjih voznih poti, se morajo znajti brez strojev in prevoznih sredstev. Delo na poljih je vedno kolektivno. 

Ženske s polkrožnimi noži žanjejo riž, nabrane snope pa si nalagajo na glavo. Ko so snopi dovolj veliki, jih moški na nosilnih palicah odnesejo do vasi - včasih tudi nekaj kilometrov daleč.

Letnih časov ne poznajo. Riž je na različnih stopnjah rasti. Na eni terasi je riž ravno dozorel, na drugi šele kali, tretjo so pravkar prekopali. Terase so večinoma široke okrog tri metre, polja pa si sledijo na vsakih deset do petnajst metrov. 

Vse ženske iz vasi (naselja največkrat štejejo okrog deset hiš) se ob jutrih zberejo in "obdelajo" vsako polje posebej. Kljub vročini so zelo toplo oblečene. Tudi pokrivala imajo rade - nekatere imajo na glavi istočasno ruto, kapo in še klobuk.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Filipini 3 Hribi spremenjeni v terase

Riževe terase v gorskih provincah otoka Luzon na severu Filipinov so ene od najbolj slikovitih na svetu, še bolj eksotične pa so vasice, posejane med riževimi polji in na obronkih strmih hribov.

Že pred 3000 leti so pripadniki plemen Ifugao in Igorot zgradili terase na obronkih precej strmih gora in še vedno so enako trdne, kot so bile tedaj.

Do vasi Maligcong se iz Bontoca ne da priti drugače kot peš. Najprej dobro uro in pol po ozki poti skozi džunglo navkreber, potem pa več kilometrov daleč po robu riževih teras. Terase so polne vode, zemeljski rob okrog njih pa ponekod zelo ozek in nestabilen. Na strmejših pobočjih so terase več kot tri metre druga nad drugo, zato je včasih prava umetnost zadeti pravo pot, saj so terase med seboj večinoma povezane samo vzdolžno, prečno pa le redkokje.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Filipini 2 Stopnice proti nebesom

Stopil sem do skupine možakarjev, ki so počivali pred leseno kočo nekaj metrov od nas. Svoje nosilnice, ki so jih z oddaljenih polj nesli domov, so odložili ob poti in se živahno pogovarjali. Bili so nizke rasti in na pogled ne posebno krepki. 

Ustavil sem se pred eno od nosilnic in pokazal nanjo:

»A lahko malo poskusim?« Čeprav niso razumeli jezika, so vedeli kaj hočem, in odobravajoče prikimali.

Nosilnica ni bila videti prav težka: nekaj centimetrov debela bambusova palica s snopi riža na vsaki strani. Prava malenkost zame. 

Zgrabil sem jo torej z desnico in jo dvignil - za slab decimeter. Kdo bi si mislil da je ta stvar iz svinca! Z obema rokama sem jo z velikim naporom dvignil do brade in si jo še teže zadel na ramo. Hotel sem z njo napraviti še nekaj korakov, pa jih raje nisem, da ne bo še dodatne sramote.

Jean Jacques, ki je hotel pokazati, da nimam pojma, se je še slabše odrezal: ko je dvignil palico, ga je zaneslo nazaj in snope je moral hitro treščiti ob tla, da se ne bi prekucnil. 

Domačini so se imenitno zabavali.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Filipini: Stopnice proti nebesom

»Dosti je bilo, zdaj pa le napravimo pavzo!« se je Allison zasoplo usedla na klop ob poti. Njena majica je bila skoraj tako premočena kot njeni svetli lasje. V obraz je bila zaripla. Gledala nas je z mešanico očitanja in slabe vesti. Mi trije, ravno tako preznojeni in ne dosti manj zasopli, smo bili kar zadovoljni, da lahko malo počivamo, ne da bi nam bilo treba to predlagati: »Eh, saj veš, ženske!«. Že več ur smo lezli navkreber. Pot je bila strma, filipinsko sonce pa neusmiljeno.

Počivališča ob poti so bila nadvse dobrodošla. Zgrajena so bila preprosto: lesena klop, nad njo pa streha iz posušenih palmovih listov na štirih praprotnih kolih. Praproti so v tropskih krajih prava drevesa, katerih debla dosežejo tudi do deset metrov. Pravijo, da bi naša praprot zrasla enako, če ne bi bilo zime.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Francoska Polinezija 4 Prenočišča

 Ob posebnih priložnostih pa še vedno prirejajo znamenite pojedine, imenovane tamaaraa. Takrat kuhajo v zemeljskih pečeh (imenovanih ahimaa), značilnih za Oceanijo: v zemljo izkopljejo jamo, na dno naložijo večje kamne, na njih pa zakurijo ogenj. Ko so vroči, nanje naložijo hrano, zavito v palmine liste, na vrh pa spet nekaj segretih kamnov. Vse skupaj zasujejo z zemljo in pustijo da se kuha nekaj ur.

Kvaliteta najcenejših prenočišč (pribl. 20eur na osebo) je zelo različna. V mestih so to precej zanikrne skupne spalnice s pogradi, drugod pa zelo simpatični bungalovi v urejenih vrtovih, podobnih parkom, zasajenih s palmami in cvetočimi tropskimi grmi.
Za tiste, ki imajo dovolj velik budžet in bi radi v miru uživali tropski paradiž, je tudi na glavnem otoku nekaj razkošnih turističnih naselij z udobnimi kočami nad vodo in plaž, a pravi »paradiž« mnogi raje poiščejo na katerem od atolov in na otokih Moorea, Raiatea, Huahine, Maupiti in - seveda - Bora Bora.
tekst & foto: Janin  

Francoska Polinezija 3 Kuhinja

Imajo zelo samosvojo kuharsko tradicijo. Pacifiške metode kuhanja so kombinirali s francosko gastronomijo, močan pa je tudi vpliv italijanske in kitajske kuhinje. Mnogo je imenitnih restavracij za premožne goste, dobro hrano pa kuhajo tudi na ulici. V vsakem večjem mestu je v centru trg ali širša cesta, rezervirana za rulote (les roulottes, kombi, prikolica), premične kuhinje, ki najbolj oživijo zvečer. Hrana tudi tu ni prav poceni – povprečen obrok stane okrog 10eur - a je zelo okusna, porcije pa velike.

Življenje na otokih je zelo enostavno in umirjeno. Prometa je malo, nikjer ni posebnega hrupa in drenja in ljudje so umirjeni. Glasbo se zvečer sliši le iz redkih hotelov, v mestih pa zvečer zelo hitro zaprejo trgovine in lokale. Edino dogajanje je okrog rulotov. Nekaj več zabave je le ob sobotah zvečer.

Standardi oblačenja so zelo sproščeni, celo v najimenitnejših lokalih, na plažah pa je zelo popularen zgoraj-brez.

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)

Francoska Polinezija 2 Frank

Nekaj denarja zamenjamo v pacifiške franke. Tudi tu ne bo težav: en frank/ CFP je skoraj točno en cent. Zdaj pa v Papeete in iskat prenočišče. Avtobusi so na Tahitiju redki, na ostalih otokih pa jih skoraj ni. Na nekaj večjih otokih je sredstvo javnega prevoza tovornjak, ki se z angleško izposojenko imenuje »Le truck«. Na Tahitiju so precej pogosti, na drugih otokih pa le trije ali štirje dnevno.

Francoska Polinezija je najdražja država na Pacifiku in ena najdražjih na svetu. Steklenica oranžade ali sode stane 500 CFP, javni prevoz s truckom od 200CFP na Tahitiju do 500CFP na drugih otokih, najcenejša prenočišča od 2000 do 2500CFP na osebo. 15 minut interneta stane 300CFP, čakati je treba tudi po več ur, marsikdaj pa sploh ne deluje. Edino, kar je poceni so bagete – podolgovate štruce kruha, ki so odlične in stanejo okrog 50CFP. Naši prenosni telefoni ne delujejo, če ne kupiš njihove sim-kartice. 

tekst & foto: Janin  
(se nadaljuje)