Daily Waters

Avstralija za nagrado 12
Seveda si brez radijskega signala tudi brez informacij. In na žalost jih niti v Roadhouse Three Ways nisva dobila. Odgovor uslužbenke se sliši čisto neverjetno: “Že tri tedne nisem šla od tu; pojma nimam, kaj se zunaj dogaja.” Ampak sva vseeno “izžrebala” smer sever in se mimo mnogih spomenikov druge svetovne vojne (skoraj dobiš občutek, da so se glavne bitke dogajale tam) pripeljala do Daily Watersa, kjer je spet pomemben pomnik iz druge svetovne vojne: letališče. Tudi pub s kampom in motelom ter črpalko očitno datira iz tistih časov. Kljub starosti je vse skupaj izredno prijazno in puščavi primerno čisto (pesek se pač zaleze v vse možne prostore).
Poudarjam, da je večina kampov odličnih, čeprav so “bogu za hrbtom”: seveda so vse sanitarije primerno opremljene s papirjem (razen v glavnem mestu Canberri!), tuš s toplo vodo pa je že vračunan v ceno. Res pa se ti lahko zgodi, da ti med tuširanjem dela družbo kakšna svetlo zelena žabica ali martinček. Ampak, saj smo v naravi, mar ne?
Poleg tega pa je zanimiv tudi nadzor v kampu. Povsod plačaš vnaprej za predviden čas bivanja. Potem pa ponekod samo dvignejo zapornico in te spustijo noter, drugod dobiš poseben ključ za zapornico, pa še poseben ključ za sanitarije; lahko pa dobiš tudi kodne številke za vstop v kamp (zapornica) in drugo kodo za vstop v sanitarije, kar zna biti tudi prav zabavno, saj je koda najmanj 5-mestna kombinacija črk in številk; in kaj, če se ti izredno mudi v svete prostore, pa obenem pozabiš kodo? Večinoma pa gredo očitno kar na zaupanje in po plačilu ne kontrolirajo več dolžine gostovanja.
V mestecih ob poti proti severu srečujeva vse več Aboriginov. Žalosten je pogled nanje, saj postavajo ob cesti, ob trgovinah, črpalkah, pod drevesi, in se vdajajo pijači.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Barkley Homestead

Avstralija za nagrado 11
Barkley Homestead pa je pravzaprav obcestna postaja z motelom, kampom, obvezno bencinsko črpalko in restavracijo, kjer živi 10 prijaznih ljudi, ki utrujenemu popotniku ponudijo kavo (plačaš le eno, popiješ pa kolikor pač želiš) in gromozanski mesni sendvič z zelenjavno prilogo, ki ga niti lačni krokodil ne bi pospravil z enim ugrizom. Zares vsaj 20 cm v višino. Sicer pa je ponudba druge hrane (a la carte) in pijač kar raznovrstna. Pravo presenečenje, ker si sredi “ničesar”; v vsako smer je do najbližjega naselja krepko več kot 250 km.
In potem je bilo pred nama še 275 km “ničesar” do slavnega križišča Barkly in Stuart Highway-a pri Three Ways. Obvezna črpalka in motel sta tu bolj neprijazna in umazana v primerjavi z Barkly Homestead-om. Kar kolcalo se nama je po njem. V resnici se nama še vedno kolca po tistih krajih. Kljub puščavi vse naokrog te popolnoma osvojijo in zasvojijo. Na križišču sva malo kolebala glede nadaljevanja poti zaradi mokre sezone v tem delu Avstralije in seveda možnih poplav na cesti. Poplavo pa naredi že dež, ki vztrajno pada nekaj minut. Nekaj dni kasneje sva izkusila tudi to, saj je po dobrih 10 minutah dežja nastala kar poplava, seveda pripadajoči aquaplaning, in ko sem na bencinski črpalki (asfalt!) stopila iz avta, sem bila do gležnjev v rdeči blatni vodi.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)