Končno pride težko pričakovani torek, 11. december, ko z Brnika z Adrio odletiva toplim krajem naproti. V Ljubljani je suho, niti ne mrzlo, na Dunaju pa naju pričaka dež s snegom, ki pa itak ne moti, ker sva v letališki zgradbi. Potnikov je zelo veliko, tako da so vsi sedeži v avionu zasedeni. Le na dva zamudnika iz Prage še čakamo dobri dve uri. Seveda se zima ne izogne niti Dunaju in zato imamo zamudo še zaradi čiščenja snega z vzletne steze. Midva pa se že skoraj tri ure s stevardeso kregava, da naju presede tako, da bova zares sedela skupaj. Bučmani na Austrain Airlines so naju čisto po balkansko prebukirali vsakega na drugi strani prehoda med sedeži in seveda tudi v različni vrsti. Le kaj je mislilo tisto bitje, ki je razporejalo potnike v letalu. Očitno ni uporabljalo možganov. Jasno, da sem bila huda kot ris, ker so se težko pričakovane počitnice že na začetku takole zapletale. Če je že na začetku toliko problemov, kaj šele bo?! Končno najdejo prostor za naju tako, da sediva skupaj.
(odlomek)
