Zasledujemo Sonce in čeprav letimo dvanajst ur, lokalna ura v Los Angelesu kaže samo dve uri več kot je bila ob odhodu v Parizu.
Janin (se nadaljuje)
Zasledujemo Sonce in čeprav letimo dvanajst ur, lokalna ura v Los Angelesu kaže samo dve uri več kot je bila ob odhodu v Parizu.
Janin (se nadaljuje)
Potem do Amerike. Ogromen Jumbo. Ko odletimo, je že noč. Dvanajst ur sedenja na ne preveč udobnih sedežih. Da bi čim bolj izkoristili prostor v letalu, so jih natlačili zelo na gosto. Pod sedežem pred mano je nekakšna kovinska omarica in iztegnem lahko samo eno nogo. Ko bom velik, bom potoval v poslovnem razredu.
Janin (se nadaljuje)
Počasi se pomikamo skozi labirint. Ure dol, čevlje dol!
Ko končamo, je že skrajni čas za »boarding«. Po trgovinah bomo letali kdaj drugič.
Seveda bo treba spet rentgensko pregledati prtljago. Letalo ima precej zamude, saj vkrcavanje poteka predolgo. Debele tri ure nismo delali drugega, kot stali v vrstah.
Imamo pa varen občutek: zdaj vemo, da nihče od sopotnikov ni terorist.
Janin (se nadaljuje)
Bomo zdaj imeli malo miru? Treba bo ven iz stavbe, potem pa v prvo nadstropje in še enkrat noter. Pogledamo v potne liste: odobrili so nam vstop v državo za 90 dni. Le zakaj, saj imamo samo tehnični postanek! Ste že potrdili karte? Nazaj dol in v vrsto! Čez dobre pol ure smo spet zgoraj. V vrsto: kontrola prtljage in policijska kontrola!
Janin (se nadaljuje)