Seveda si brez radijskega signala tudi brez informacij. In na žalost jih niti v Roadhouse Three Ways nisva dobila. Odgovor uslužbenke se sliši čisto neverjetno: “Že tri tedne nisem šla od tu; pojma nimam, kaj se zunaj dogaja.” Ampak sva vseeno “izžrebala” smer sever in se mimo mnogih spomenikov druge svetovne vojne (skoraj dobiš občutek, da so se glavne bitke dogajale tam) pripeljala do Daily Watersa, kjer je spet pomemben pomnik iz druge svetovne vojne: letališče. Tudi pub s kampom in motelom ter črpalko očitno datira iz tistih časov. Kljub starosti je vse skupaj izredno prijazno in puščavi primerno čisto (pesek se pač zaleze v vse možne prostore).
Poudarjam, da je večina kampov odličnih, čeprav so “bogu za hrbtom”: seveda so vse sanitarije primerno opremljene s papirjem (razen v glavnem mestu Canberri!), tuš s toplo vodo pa je že vračunan v ceno. Res pa se ti lahko zgodi, da ti med tuširanjem dela družbo kakšna svetlo zelena žabica ali martinček. Ampak, saj smo v naravi, mar ne?
Poleg tega pa je zanimiv tudi nadzor v kampu. Povsod plačaš vnaprej za predviden čas bivanja. Potem pa ponekod samo dvignejo zapornico in te spustijo noter, drugod dobiš poseben ključ za zapornico, pa še poseben ključ za sanitarije; lahko pa dobiš tudi kodne številke za vstop v kamp (zapornica) in drugo kodo za vstop v sanitarije, kar zna biti tudi prav zabavno, saj je koda najmanj 5-mestna kombinacija črk in številk; in kaj, če se ti izredno mudi v svete prostore, pa obenem pozabiš kodo? Večinoma pa gredo očitno kar na zaupanje in po plačilu ne kontrolirajo več dolžine gostovanja.
V mestecih ob poti proti severu srečujeva vse več Aboriginov. Žalosten je pogled nanje, saj postavajo ob cesti, ob trgovinah, črpalkah, pod drevesi, in se vdajajo pijači.
Miryema Žagar (se nadaljuje)
