Zato pa je mesto Katherine z 11000 prebivalci spet prava osvežitev po dolgočasni vožnji. Spet turistični informacijski center, kjer ti postrežejo z množico informacij in prospektnega materiala, kolikor ga lahko neseš. Ponudijo polet s helikopterjem po bližnjem vodnem kanjonu Katherine Gorge, pa v Pine Creeku te usmerijo v rudnik zlata z muzejem, ponudijo ti vino iz eksotičnega sadja …. Od tam sva zavila proti severovzhodu v Kakadu narodni park. Zelo obsežno gozdno območje. In vstopnica za 16,50 AUD za odraslo osebo velja 14 dni; očitno tudi za večkratni vstop. V rekah je menda množica krokodilov, na kar potnika opozarjajo table ob cesti in pred mostovi. Celo napis “Pozor, krokodili na cesti!” sem videla tu. Kar prestrašiš se že ob pogledu na napis in misel, da bi ti vsaj 5-metrska zverina zaprla pot. Večina poti po samem parku je v tem času – wet season - je zaprtih zaradi vode, pa tudi sicer so to v glavnem poti, ki jih lahko prevoziš le z vozilom s pogonom na vsa 4 kolesa. Zato pa sva si v večjem kraju Jabiru, kjer je hotel v obliki krokodila, in kamp, ki ga dobesedno zaprejo ob 18. uri in odprejo naslednji dan ob 8. uri (medtem so gosti pač nimajo niti vhoda niti izhoda), privoščila 1-urni prelet z avionom (125 AUD na osebo) in si ogledala slapove Jim Jim in Twin ter rudnik urana (dnevni kop); pilot nama je pokazal tudi predel, kjer so snemali Crocodil Dundy-a, v daljavi pa se je nad Arnhem Land dvigala soparna meglica. To je Aboriginsko ozemlje in za vstop na to ozemlje je potrebno posebno dovoljenje. In primerno vozilo = 4WD.
Midva sva zavila proti vzhodu in se po 250 km pripeljala v Darwin. Nič posebnega. Razvlečeno, kot vsa avstralska mesta. Nizka gradnja pač. Morje seveda spet “neuporabno”, plaže z množico prepovedi in omejitev.
Miryema Žagar (se nadaljuje)
