Barkley Homestead pa je pravzaprav obcestna postaja z motelom, kampom, obvezno bencinsko črpalko in restavracijo, kjer živi 10 prijaznih ljudi, ki utrujenemu popotniku ponudijo kavo (plačaš le eno, popiješ pa kolikor pač želiš) in gromozanski mesni sendvič z zelenjavno prilogo, ki ga niti lačni krokodil ne bi pospravil z enim ugrizom. Zares vsaj 20 cm v višino. Sicer pa je ponudba druge hrane (a la carte) in pijač kar raznovrstna. Pravo presenečenje, ker si sredi “ničesar”; v vsako smer je do najbližjega naselja krepko več kot 250 km.
In potem je bilo pred nama še 275 km “ničesar” do slavnega križišča Barkly in Stuart Highway-a pri Three Ways. Obvezna črpalka in motel sta tu bolj neprijazna in umazana v primerjavi z Barkly Homestead-om. Kar kolcalo se nama je po njem. V resnici se nama še vedno kolca po tistih krajih. Kljub puščavi vse naokrog te popolnoma osvojijo in zasvojijo. Na križišču sva malo kolebala glede nadaljevanja poti zaradi mokre sezone v tem delu Avstralije in seveda možnih poplav na cesti. Poplavo pa naredi že dež, ki vztrajno pada nekaj minut. Nekaj dni kasneje sva izkusila tudi to, saj je po dobrih 10 minutah dežja nastala kar poplava, seveda pripadajoči aquaplaning, in ko sem na bencinski črpalki (asfalt!) stopila iz avta, sem bila do gležnjev v rdeči blatni vodi.
Miryema Žagar (se nadaljuje)
