Taksisti niso dolgočasni 8

 Zbrali smo jih osem, kar je takrat zneslo nekaj manj kot en dolar, se spokali na zadnji sedež in prosili boginjo usode, da se taksi ne ustavi. Skozi umazano okno avtomobila je bilo moč spremljati temno grozo na ulici, ki jo je za trenutek osvetlila svetloba umirajoče žarnice. 

S strahom ali grozo, vendar bi se na tej ulici še najbolje počutil kot truplo. Zdelo se mi, da je teh pet minut vožnje trajalo neskončno dolgo. Prva šala iz naših ust v družabnem prostoru hostla je zaživela šele po nekaj Bintangih.

Taksisti niso dolgočasni 7

 Naokrog pa je bila cena nesprejemljiva, tako, da smo bili vsi v čakalni vrsti. Mi za prevoz, oni za stranke. Porodila se nam je ideja. Ustavili smo taksista in mu poskušali razložiti naš načrt. Ni želel slišati. Plan B. Nina dvigne roko nad cesto in ustavi naslednji taksi. Zaigra svetovnega reveža, mu natvezi zgodbo o revnih bratcih (to naj bi bila midva?), možakar pa premisli…in naposled reče:’ok, this vej, bat tentauzen rupija’.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 6

 Medtem se je zmračilo in posledično je bila pot, po kateri smo prišli prazna, tiha in zastrašujoče temna.

Nobenih stojnic, izložbe so zagrnile železne zavese, umazanijo in smeti v blatni poti pa je tu in tam razsvetljevala mežikajoča svetilka. Pred vrati ‘raja’, na drugi strani ceste so čakali šoferji becakov na stranke. Mi smo natanko vedeli, da je naš hostel blizu, le nobeden od njih ni hotel peljati čez temačno tržnico.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)

Taksisti niso dolgočasni 5

 Spremljajoč smrad je pospešil našo hojo in naposled smo se znašli na lepo urejeni ulici pred svetovno veleblagovnico, ki je lahko vzor čistoče tudi v naši deželi. Kakor, da bi prestopili zaveso, ki so jo zagrnili bogati, da ne bi videli revščine. 

Temu primerne so bile tudi cene, primerljive z našimi. Po ‘osvežitvi’ v čistem okolju smo si ogledali še film v kinematografu, v angleščini in indonezijskimi podnapisi.

Imre Cikajlo  (se nadaljuje)