»Dosti je bilo,
zdaj pa le napravimo pavzo!« se je Allison zasoplo usedla na klop ob poti.
Njena majica je bila skoraj tako premočena kot njeni svetli lasje. V obraz je
bila zaripla. Gledala nas je z mešanico očitanja in slabe vesti. Mi trije,
ravno tako preznojeni in ne dosti manj zasopli, smo bili kar zadovoljni, da
lahko malo počivamo, ne da bi nam bilo treba to predlagati: »Eh, saj veš,
ženske!«. Že več ur smo lezli navkreber. Pot je bila strma, filipinsko sonce pa
neusmiljeno.
Počivališča ob
poti so bila nadvse dobrodošla. Zgrajena so bila preprosto: lesena klop, nad
njo pa streha iz posušenih palmovih listov na štirih praprotnih kolih. Praproti
so v tropskih krajih prava drevesa, katerih debla dosežejo tudi do deset
metrov. Pravijo, da bi naša praprot zrasla enako, če ne bi bilo zime.
tekst & foto:
Janin
(se nadaljuje)
(se nadaljuje)
