NIMBIM, kjer australska vlada dovoli, da prebivalci te vasi kadijo lahke droge, tako da sem tam res videl ljudi kaditi povsod, pa ni bilo vazno, ali je bil mesar, uradnik, ali pek.
Skoraj vsi so kadili travo. Celo majhni otroci so jo vlekli, kot da bi jim šlo za življenje. Dva dni v tej vasi je prekleto zadostovalo. Odrinila sva proti severu. Lepega dne, ravno ko sva tisti dan hitela na neki trajekt na rajski otok, sem predrl gumo in jo menjal tri ure, jo napihnil, seveda ni drzalo. No, ker pač neznam, sem to operacijo flikanja ponovil še dvakrat, potem pa sem le uporabil zračnico, ki sem jo dal v gumo, zopet napihnil in držalo je.Zadnji teden dni sva preživela v Cairensu, kjer se uredil vse papirje, našel ladijski transport, avionsko karto, ter zevečer med sprehodom gledal na sever, kjer name čaka Indonezija, Sumatra, Malejzija, Tajska, Kampučija, Laos, Vietnam , kamor se bom zopet z istim motorjem odpravil nekaj mesecev kasneje. Potem pa še preko Koreje , Japonske, Rusije, Mongolije, Kazahstana, Uzbekistana, Turkmenistana, Azerbajdzana, Armnenije, Moldavije, Ukrajine, Slovaške , Češke vrnil na pico v Gobjo Hiško pa na en PIR.
Motor je sedaj v Australiji in v leseni kišti čaka na ladjo, ki ga bo peljala v JAKARTO v INDONEZII. Mogoče neverjetno, mogoče ravno zato imam z motorjem srečo, ker ga po usaki končani in pred začetkom poti in ga poljubim, ter mu zašepetam, da je DEC in da ga imam rad in upam, da me bo na "ta PIR" le prpelov. Zveni to zelo kičasto in sentimentalno, ampak jaz mu to res govorim, ker ga ljubim, mojga BMWjčka! ! ! ! ! ! ! !
Igor Brezovar
