Po prežurani noči sem se zbudil ob 1h popoldne in se v desetih minutah odločil, da bi bilo najboljše zdravilo za mačka, da se vržem iz letala. In sem šel. Prvič sem vzletel z letalom, ki ni imelo vrat, sedel sem 1m od odprtine, kjer bi ta morala biti. Že to mi je začelo poganjati adrenalin, še posebej v zavojih, ko te vleče ven in se nimaš za kaj prijeti. Ko smo prišli na 3100m pa je sledilo: noge ven iz letala, ready, set, go, rahel sunek tandem diverja in že sem s hrbtom proti tlem letel, v bistvu padal, ampak zdi se ti, da letiš, letalo se v parih sekundah zmanjša v piko, ta čas se že obrneš in se vedno letiš, letiš, se dereš, čeprav ti je tandem diver rekel, da imej usta zaprta. Noro.
Pol se pa čisto prehitro odpre padalo in sledi par minut spiral. Noro. Glede na to, da imam nekaj izkušenj s padali, mi je tandem diver prepustil komande in uspele so mi prve spirale v mojem padalskem življenju. Ko sva pristala, sem mu razložil o slovenski padalski tradiciji - po prvem skoku (tandem ali solo) se ti čestita pol dobis pa še eno brco v rit. Bobu (tandem diver) je bilo to zelo všeč, tako da sem na brzino dobil eno brco. Isto se je zgodilo tudi prestrašenim Japoncem, ki so pristali za mano. Macka ni bilo vec nikjer zaslediti.
Luka Batistič
