Namreč, v vasi je bilo 6 lesenih hiš, v katerih so živeli vsi bratje z družinami, lesarska delavnica, hlevi za konje ter veliko ognjišče, okrog katerega so vsak večer pripovedovali zgodbice ter peli. Glede na način življenja (avtomobili, električni aparati itd. ) skoraj nisva imela občutka, da sva pri aboriginih. Vendar sva kmalu spoznala, da so ravno zaradi tega, ker so se tako navadili udobnosti, ki jo prinaša “beli človek” v sebi zelo razdvojeni ter se počutijo krive glede na življenja svojih prednikov. Kajti nisem še videla človeka, ki bi bil na preteklost svojega ljudstva, kot tudi na spiritualnost, v katero brezpogojno verjamejo, tako ponosen, kot so bili oni. V času, ki sva ga preživela z njimi sva marsikaj počela, kot se tudi marsikaj naučila. Vsak večer sva ob ognju poslušala zgodbe ter doživljala njihovo kulturo od čisto blizu, skozi njihova srca.
Verjetno marsikoga zanima, kaj jedo. Kenguruje, kenguruje in še enkrat kenguruje. In kakor koli se zdi, hrana, ki sem jo jedla pri njih je bila zelo, zelo okusna. Lazanja iz kengurujevega mesa.
Nina Schlosser:
(se nadaljuje)
