Filipini: Stairway To Heaven 11

 V Gorsko provinco se iz Manile lahko pride na dva načina. Prvi, hitrejši, je direktna cesta skozi provinco Nueva Viscaya. Druga pot je precej daljša. Vožnja s kar solidnim avtobusom traja sedem do osem ur do Banaueja, potem pa še štiri ure z džipnijem do Bontoca.

Po nekaj tednih potovanja smo bili navdušeni nad simpatičnimi in gostoljubnimi Filipinci v dolinah, ko pa smo obiskali nekaj težko dostopnih gorskih vasi, smo si prav lahko predstavljali, da se sprehajamo med ljudmi, ki so bili še pred nekaj desetletji lovci na glave in ljudožerci.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 10

Marsikje so organizirali cele ekspedicije lova na glave in ponekod so izginile cele populacije manjših otokov. Marsikateri raziskovalec in misijonar je tako zaključil svoje življenje. 

Domačini namreč verjamejo, da s človeškim mesom dobijo vase tudi dušo in moč pokojnika, še posebno če pojedo srce, možgane, spolne organe, dojke, roke ali noge, kjer je teh moči največ. Pri nekaterih kulturah se moški sploh ni mogel poročiti, dokler ni ubil in pojedel vsaj enega sovražnika.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 9 Lovci na glave

 Ponekod pustijo lase na črepinji, meso z obraza pa odstranijo in ga nadomestijo z glinastim obrazom. Drugod pa celo glavo prekadijo in obraz premažejo s smolo, da bi ohranil poteze.

Iz teh kultov lobanje se je marsikje v Oceaniji – v Melaneziji, na Salomonovih otokih, Novih Hebridih, Novi Gvineji in na Filipinih razvil srhljiv običaj lova na glave in kanibalizma, ki se je ponekod ohranil celo do petdesetih let preteklega stoletja. Po pričevanju nekaterih pa v odročnih krajih še do danes ni izumrl kljub ostrim kaznim, ki so jih uvedli kolonizatorji in kljub misijonarskemu delovanju.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje) 

Filipini: Stairway To Heaven 8

 O. Johnson poroča, da na otoku Vao verjamejo, da se duša v zemlji loči od telesa in gre v "nebesa" globoko v zemlji. Zato starce pokopavajo žive in ta dogodek proslavljajo s plesom na svežem grobu. Zgodi se, da se kdo od pokopanih izkoplje, a ga ponovno zakopljejo.

Marsikje kosti kak dan po smrti očistijo in spravijo na posebnih svetih krajih (npr. v hiši duhov). Čeljusti ali celo cele lobanje nosijo vdove ali "žalujoči ostali" na vrvici okrog vratu. Nasploh posvečajo lobanjam prav posebno pozornost - tudi zaradi verovanja, da v lobanji prebiva duh pokojnika.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 7

 Prebivalci Sagade so simpatični in prijazni ljudje, kot večina Filipincev. Niso pa mi vedeli povedati, zakaj so nekatere od krst odprte, iz  njih pa štrlijo kosti. Morda so jih odprli roparji ali pa divje živali.

Pogrebni običaji so na različnih koncih Oceanije različni in včasih za naše pojme zelo nenavadni.

Trupla ponekod pokopavajo zavita v čepečem položaju, drugod jih sežigajo, spet drugje z njimi krmijo svoje zaščitnike - morske pse. 

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 6; Variacije na temo: pogreb

 Variacije na temo: pogreb

Kraj je poleg fantastičnih teras zn

an tudi po svojih pogrebnih votlinah. Okrog Sagade leži več kraških jam. Največje so več sto metrov globoke in brez jamarske opreme skoraj nedostopne. 

 V bližini vasi pa so štiri manjše jame v previsnih kamnitih stenah, ki jih prebivalci uporabljajo za pokopališče. Pri najboljši volji brez opreme nismo mogli priplezati do nobene od jam. Eni smo se približali na pet metrov, vendar nas je od nje ločilo previsno brezno. Pokojniki so v čepečem položaju pokopani v kratke lesene truge, izdolbene iz enega kosa debla in zaprte z dvema lesenima klinoma.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)

Filipini: Stairway To Heaven 5

 Delo na poljih je vedno kolektivno. Ženske s polkrožnimi noži žanjejo riž, nabrane snope pa si nalagajo na glavo. Ko so snopi dovolj veliki, jih moški na nosilnih palicah odnesejo do vasi - včasih tudi nekaj kilometrov daleč.

Vse ženske iz vasi (naselja največkrat štejejo okrog deset hiš) se ob jutrih zberejo in "obdelajo" vsako polje posebej. Kljub vročini so zelo toplo oblečene. Tudi pokrivala imajo rade - nekatere imajo na glavi istočasno ruto, kapo in še klobuk.

Tekst in Foto: Janin (se nadaljuje)