Filipini 2 Stopnice proti nebesom

Stopil sem do skupine možakarjev, ki so počivali pred leseno kočo nekaj metrov od nas. Svoje nosilnice, ki so jih z oddaljenih polj nesli domov, so odložili ob poti in se živahno pogovarjali. Bili so nizke rasti in na pogled ne posebno krepki. 

Ustavil sem se pred eno od nosilnic in pokazal nanjo:

»A lahko malo poskusim?« Čeprav niso razumeli jezika, so vedeli kaj hočem, in odobravajoče prikimali.

Nosilnica ni bila videti prav težka: nekaj centimetrov debela bambusova palica s snopi riža na vsaki strani. Prava malenkost zame. 

Zgrabil sem jo torej z desnico in jo dvignil - za slab decimeter. Kdo bi si mislil da je ta stvar iz svinca! Z obema rokama sem jo z velikim naporom dvignil do brade in si jo še teže zadel na ramo. Hotel sem z njo napraviti še nekaj korakov, pa jih raje nisem, da ne bo še dodatne sramote.

Jean Jacques, ki je hotel pokazati, da nimam pojma, se je še slabše odrezal: ko je dvignil palico, ga je zaneslo nazaj in snope je moral hitro treščiti ob tla, da se ne bi prekucnil. 

Domačini so se imenitno zabavali.

tekst & foto: Janin

(se nadaljuje)

Filipini: Stopnice proti nebesom

»Dosti je bilo, zdaj pa le napravimo pavzo!« se je Allison zasoplo usedla na klop ob poti. Njena majica je bila skoraj tako premočena kot njeni svetli lasje. V obraz je bila zaripla. Gledala nas je z mešanico očitanja in slabe vesti. Mi trije, ravno tako preznojeni in ne dosti manj zasopli, smo bili kar zadovoljni, da lahko malo počivamo, ne da bi nam bilo treba to predlagati: »Eh, saj veš, ženske!«. Že več ur smo lezli navkreber. Pot je bila strma, filipinsko sonce pa neusmiljeno.

Počivališča ob poti so bila nadvse dobrodošla. Zgrajena so bila preprosto: lesena klop, nad njo pa streha iz posušenih palmovih listov na štirih praprotnih kolih. Praproti so v tropskih krajih prava drevesa, katerih debla dosežejo tudi do deset metrov. Pravijo, da bi naša praprot zrasla enako, če ne bi bilo zime.

tekst & foto: Janin 
(se nadaljuje)

Francoska Polinezija 4 Prenočišča

 Ob posebnih priložnostih pa še vedno prirejajo znamenite pojedine, imenovane tamaaraa. Takrat kuhajo v zemeljskih pečeh (imenovanih ahimaa), značilnih za Oceanijo: v zemljo izkopljejo jamo, na dno naložijo večje kamne, na njih pa zakurijo ogenj. Ko so vroči, nanje naložijo hrano, zavito v palmine liste, na vrh pa spet nekaj segretih kamnov. Vse skupaj zasujejo z zemljo in pustijo da se kuha nekaj ur.

Kvaliteta najcenejših prenočišč (pribl. 20eur na osebo) je zelo različna. V mestih so to precej zanikrne skupne spalnice s pogradi, drugod pa zelo simpatični bungalovi v urejenih vrtovih, podobnih parkom, zasajenih s palmami in cvetočimi tropskimi grmi.
Za tiste, ki imajo dovolj velik budžet in bi radi v miru uživali tropski paradiž, je tudi na glavnem otoku nekaj razkošnih turističnih naselij z udobnimi kočami nad vodo in plaž, a pravi »paradiž« mnogi raje poiščejo na katerem od atolov in na otokih Moorea, Raiatea, Huahine, Maupiti in - seveda - Bora Bora.
tekst & foto: Janin