Avstralija za nagrado

Kar malo s strahom nadaljujeva svojo pot v puščavo, kjer vidiva v daljavi kvečjemu kakšno 'govedino'. Nobene hiše, nobenega človeka, ničesar! Ampak tisti plakat mi ne gre iz glave.
In nato nov šok. Ob cesti stoji čuden tip, popolnoma razcapan, kolo leži ob njem na tleh. Spomnim se navodila, ki nama ga je Matthew pred predajo vozila nekajkrat ponovil: “Ne ustavljal nikomur, ki ga ne poznaš!” Seveda ne poznam tega tipa. Torej mu ne smem ustaviti. Prav, bom pa v naslednjem naselju povedala zanj, pa naj ga gredo iskat. Ali pa mu bodo morda pomagali domačini, ki se bolj spoznajo na te reči.
Tudi promet ni prav gost. Pravzaprav sva na relaciji Townsville – Three Ways (če odštejem Mt.Iso) srečala le 56 vozil (razdalja pa presega 1500 km in sva jo prevozila v treh dneh) in med njimi kar nekaj slovitih cestnih vlakov dolžine 50m in več. V primerjavi z njimi so tovornjaki, ki vozijo po evropskih avtocestah, prave igračke.
Tudi Flinders Highway v večini svoje dolžine ne zasluži primerjave z avtocesto, posebej še potem, ko se preimenuje v Barkley Highway, ki naju je pripeljal v prijazno mestece Camooweal z 230 prebivalci in dvema črpalkama ter enim kampom in enim motelom! Širina cestišča (razen v predelu, ki pelje čez mesto) se lahko primerja s tistim čez prelaz Črnivec (za srečanje “dveh debelih kolesarjev”), le bistveno bolj ravna je – oziroma niti enega ovinka. V kampu smo bili seveda sami Slovenci, oziroma če po vem čisto po pravici: bila sva edina gosta. Radio seveda tudi tukaj ne deluje. In tudi nobeden od štirih gostujočih (roaming) mobitel ponudnikov tu ne nudi svojih storitev. Kakšen mir!
V Mt.Isi so naju tudi policisti opozorili, naj se ustaviva na vsaki črpalki in imava vedno poln rezervoar goriva, ker so črpalke do Stuart Highwaya pač redke. Res se jih da našteti na prste ene roke. Dobesedno. Dve v Camoowealu in ena na Barkly Homesteadu. In četrta je na križišču Three Ways. Kakšna izbira na razdalji dobrih 700 km!
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 9

Po avtocesti (highway), ki si po evropskih merilih še naziva cesta dostikrat ne bi dostikrat zaslužila, prispeva v Charters Towers, ki ga še lahko imenujem mesto; zaradi praznika seveda kot izumrlo. Le kam se je skrilo vseh 9650 prebivalcev? Celo na policijski postaji imajo napis “zaprto”. Torej lahko ušpičim tudi kakšen prekršek? Sicer pa – glede na gostoto prometa – prometnih prekrškov očitno ni, glede na gostoto prebivalcev pa tudi kriminal ne uspeva. Zakaj neki bi torej policaji delali med dela prostimi dnevi?! Za tistih nekaj road-trainov, ki pa itak drvijo po cestah s prepovedano hitrostjo, in jih zagotovo ne bi mogli pravočasno ustaviti – ampak šele kakšen kilometer naprej, se pa ne splača stati z radarjem ob cesti.
Nato pa se avtocesta še zoži.

Glede na to, da nasproti ni nikogar, si pač lahko mislim, da je cesta enosmerna. Le kam se je odcepil nasprotni vozni pas? In zakaj ga ne vidim, če pa ni nobenega drevja, niti grmovja, niti šopa trave, skratka, vidljivost je nekaj kilometrov. Ampak nasprotnega voznega pasu ni, oziroma je kar tukaj, kjer vozim. Avtocesta pa je široka le še za spodobno širino najinega kombija. Toda joj, nasproti drvi road-train. In tule velja zakon močnejšega, torej zavijeva vstran – v rdeč pesek.

Ves čas naju 'spremlja' tudi železniška proga, vendar šele malo pred Hughendenom srečava dolgo kompozicijo, ki jo vlečeta dve lokomotivi. To pa je res Vlak in pol, z veliko začetnico; lokomotivama zagotovo sledi 100 vagonov. Ker tudi strojevodja očitno nima veliko prometa, nama potrobi v pozdrav.

Vsi turistični vodiči opozarjajo, da je na tej poti treba ustaviti na vsaki bencinski črpalki, ker so redke, pa še vmes kakšna ne dela. Prav. Torej se ustaviva v malem kraju, ki nima niti table z imenom. Črpalka je zaprta, prav tako sosednji pub, na katerem je napis, da je vstop psom prepovedan. Misleč, da bom vendarle koga priklicala, se derem na ves glas. Nič. Kot izumrlo. In nato zagledam na vratih plakat “wanted”. Čisto zaresen plakat s podatki o morilcu, ki ga išče policija. Ojoj! Brž se spokajva od tukaj. Saj ne bi bila rada skrajšana za glavo. Jasno, domišljija takoj dela s polno paro. Ampak ne bi se rada ponovno srečala s kakšno pištolo – kot v Pireju (Grčija). Sem imela tam “čisto zadosti”.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 8

Morje okrog Avstralije je skoraj “neuporabno”, ker se lahko namakaš samo med oznakama na plaži, ki sta po navadi oddaljeni druga od druge 50–100 m. In to je tudi varovan predel z “bade-majstrom”. Ampak ves čas čofotaš po vodi v pripravljenosti, da jo ucvreš pred meduzo (mini po velikosti, maksi do smrtno nevarna po strupenosti), ki jih je za “cel ocean”, ali ponekod še pred kakšno večji zverino (kače, krokodili, morski psi). Poleg tega pa so valovi precej visoki in lahko le skačeš z njimi, da ostaneš na površju; pa tudi morski tokovi niso zanemarljivi. Na svoj račun pa pridejo deskarji, ki pa sem jih v glavnem videla čakati na dober val.
Zato je bila prava osvežitev izlet na otoško skupino Whitsundays (obiskali smo otoke Sthe Mole Is, Hamilton Is in Whitsundays Is) z belimi plažami, katerih pesek tudi sredi najhujše pripeke ni vroč in lahko bos hodiš po njem. Seveda se naivno vrževa v prečudovito modro morje, ampak naslednji trenutek zaslišiva zastokati 'soseda', ki plava dober meter stran od naju. Le kaj se mu je zgodilo? Je stopil na ježka? Saj tukaj jih ni. Morskih psov tudi ni na vidiku. Zdi se mi, da je za kakšnega krokodila odločno predaleč s celine, pa tudi stokanje bi bilo verjetno glasnejše. Kača? Ne, meduza mu je krepko pokvarila naslednje dni dopusta, saj so ga takoj odpeljali na ladjo, kjer so mu nudili prvo pomoč. Seveda tudi naju mine namakanje, zato se – pred žgočim soncem - skrijeva pod mini šotorček, ki ga je organizator izleta namenil vsem udeležencem.
Naslednje mesto na najini poti je bil Townsville, kamor sva prispela na božični dan. Celo mesto je bilo očitno na počitnicah. Celo redko kateri gostinski lokal je bil odprt in le ena sama trgovina. No, midva vseeno najdeva odprt vsaj akvarij, neizpolnjena želja pa ostane izlet na koralni greben. Res so si tudi domačini vzeli prosto (v resnici je med južnim poletjem velika selitev še bolj proti jugu – iz Cairnsa vse do Melbourna – zaradi visokih temperatur in zadušljive vlage), saj bo vse zaprto še ves naslednji dan in še naslednje dopoldne. Toliko časa pa midva nimava. Zato se potolaživa, da pač ne bova “šnorkljala”, in zavijeva proti zahodu.
Miryema Žagar  (se nadaljuje)