Po avtocesti (highway), ki si po evropskih merilih še naziva cesta dostikrat ne bi dostikrat zaslužila, prispeva v Charters Towers, ki ga še lahko imenujem mesto; zaradi praznika seveda kot izumrlo. Le kam se je skrilo vseh 9650 prebivalcev? Celo na policijski postaji imajo napis “zaprto”. Torej lahko ušpičim tudi kakšen prekršek? Sicer pa – glede na gostoto prometa – prometnih prekrškov očitno ni, glede na gostoto prebivalcev pa tudi kriminal ne uspeva. Zakaj neki bi torej policaji delali med dela prostimi dnevi?! Za tistih nekaj road-trainov, ki pa itak drvijo po cestah s prepovedano hitrostjo, in jih zagotovo ne bi mogli pravočasno ustaviti – ampak šele kakšen kilometer naprej, se pa ne splača stati z radarjem ob cesti.
Nato pa se avtocesta še zoži.
Glede na to, da nasproti ni nikogar, si pač lahko mislim, da je cesta enosmerna. Le kam se je odcepil nasprotni vozni pas? In zakaj ga ne vidim, če pa ni nobenega drevja, niti grmovja, niti šopa trave, skratka, vidljivost je nekaj kilometrov. Ampak nasprotnega voznega pasu ni, oziroma je kar tukaj, kjer vozim. Avtocesta pa je široka le še za spodobno širino najinega kombija. Toda joj, nasproti drvi road-train. In tule velja zakon močnejšega, torej zavijeva vstran – v rdeč pesek.
Ves čas naju 'spremlja' tudi železniška proga, vendar šele malo pred Hughendenom srečava dolgo kompozicijo, ki jo vlečeta dve lokomotivi. To pa je res Vlak in pol, z veliko začetnico; lokomotivama zagotovo sledi 100 vagonov. Ker tudi strojevodja očitno nima veliko prometa, nama potrobi v pozdrav.
Vsi turistični vodiči opozarjajo, da je na tej poti treba ustaviti na vsaki bencinski črpalki, ker so redke, pa še vmes kakšna ne dela. Prav. Torej se ustaviva v malem kraju, ki nima niti table z imenom. Črpalka je zaprta, prav tako sosednji pub, na katerem je napis, da je vstop psom prepovedan. Misleč, da bom vendarle koga priklicala, se derem na ves glas. Nič. Kot izumrlo. In nato zagledam na vratih plakat “wanted”. Čisto zaresen plakat s podatki o morilcu, ki ga išče policija. Ojoj! Brž se spokajva od tukaj. Saj ne bi bila rada skrajšana za glavo. Jasno, domišljija takoj dela s polno paro. Ampak ne bi se rada ponovno srečala s kakšno pištolo – kot v Pireju (Grčija). Sem imela tam “čisto zadosti”.
Miryema Žagar (se nadaljuje)
