Avstralija 4 Neurje

A nic lepega ne traja vecno. Tekom dneva je veter jacal, oblaki so pocasi a vztrajno zakrivali sonce, morje pa je postajalo vse bolj nemirno. Proti veceru je veter vlekel ze z 25 vozli, valovi pa so dosegali 2-3 metre. Iz jutranjih idealnih razmer za jadranje smo zakorakali v popoldanske idealne razmere za morsko bolezen- visoki valovi in krmni veter so premetavali jadrnico okoli vseh treh osi, kjer takih razmer nevajen zelodec vsebino enostavno mora podariti morju. Ko je prazen pa poskusa odvreci se praznino- trpljenje in trpljenje, ki mu ni videti ne konca ne kraja. Zunaj v kokpitu se nekako gre, a v kabini je obupno. Tako ostajas na mrazu in vetru, uprt z nogami, da te ne premetava po kokpitu in se skupaj z barko zibas sem ter tja, levo- desno in tako naprej... (in nazaj). Zelodec ze zdavnaj izprazni tisti pozirek Jamnice, na katerega racunas, da ti bo pomagal in zopet poskusa odvreci, cesar ni.
Rahlo se slabost zmanjsa, ko poskusas zaspati, vendar tudi takrat ni pocitka. Misice so stalno napete, saj te nenehno premetava po postelji z ene na drugo steno...
Pa saj to ne more biti tisto, zaradi cesar ljudje obozujejo jadranje, se sprasujes. Navdusujoce ne more biti niti oblacno in dezevno vreme, ki naju je spremljalo se dneve po prvi centrifugi, niti visoki valovi, ki ti ne dovolijo niti kancka sprostitve, ne mraz, ki se zariva pod kozo na nocnih gvardijah in nenazadnje niti za par ur krajsi tropski dan, ki se konca ze pred sesto popoldne...
Marin Gizdavcic
(se nadaljuje)