A nic lepega
ne traja vecno. Tekom dneva je veter jacal, oblaki so pocasi a vztrajno
zakrivali sonce, morje pa je postajalo vse bolj nemirno. Proti veceru je veter
vlekel ze z 25 vozli, valovi pa so dosegali 2-3 metre. Iz jutranjih idealnih
razmer za jadranje smo zakorakali v popoldanske idealne razmere za morsko
bolezen- visoki valovi in krmni veter so premetavali jadrnico okoli vseh treh
osi, kjer takih razmer nevajen zelodec vsebino enostavno mora podariti morju.
Ko je prazen pa poskusa odvreci se praznino- trpljenje in trpljenje, ki mu ni
videti ne konca ne kraja. Zunaj v kokpitu se nekako gre, a v kabini je obupno.
Tako ostajas na mrazu in vetru, uprt z nogami, da te ne premetava po kokpitu in
se skupaj z barko zibas sem ter tja, levo- desno in tako naprej... (in nazaj).
Zelodec ze zdavnaj izprazni tisti pozirek Jamnice, na katerega racunas, da ti
bo pomagal in zopet poskusa odvreci, cesar ni.
Rahlo se slabost zmanjsa, ko poskusas zaspati,
vendar tudi takrat ni pocitka. Misice so stalno napete, saj te nenehno
premetava po postelji z ene na drugo steno...
Pa saj to ne more biti tisto, zaradi cesar ljudje
obozujejo jadranje, se sprasujes. Navdusujoce ne more biti niti oblacno in
dezevno vreme, ki naju je spremljalo se dneve po prvi centrifugi, niti visoki
valovi, ki ti ne dovolijo niti kancka sprostitve, ne mraz, ki se zariva pod
kozo na nocnih gvardijah in nenazadnje niti za par ur krajsi tropski dan, ki se
konca ze pred sesto popoldne...
Marin Gizdavcic
(se
nadaljuje)