 |
| prenočevanje pred naravnimi jamami in v njih |
Veliki krater na Vulcanu je visok 391 metrov, vzpon nanj pa traja manj kot uro. Začetek poti je urejen in lagoden, skozi značilno sredozemsko makijo, proti koncu pa je treba nekaj časa plezati po precej strmih skalah. Okrog kraterja po robu pelje slikovita pot, ki pa ni brez ovir. Dvesto metrov poti vodi skozi sulfatare, ki se jim skoraj ne da izogniti. Kadar piha močan veter, jih ni pretežko prečkati, ker je takrat dim nizko pri tleh, skozenj pa se vidijo tla. Če je veter počasnejši, je dim tako gost, da svojih nog skoraj ne vidiš več, kadar pa veter utihne (in to stori pogosto!), si v težavah. Žveplena para, ki bruha na dan, ima ob izhodu iz zemlje temperaturo precej višjo od vrelišča in tako oster vonj, da človeka nosnice pečejo tudi ko ne diha, če pa vdihne rumeno turško kopel, bo to obžaloval še vse popoldne.
Ko boste prilezli do roba vulkanskega žrela, se vam bo odprl kar pester razgled. Proti severu se mimo malega kraterja Vulcanella lepo vidi otok Lipari, ki je od Vulcana oddaljen samo nekaj sto metrov, ob lepem vremenu pa se vidijo tudi ostali otoki. Dno skledastega kraterja je skoraj dvesto metrov niže od roba. Je ravno in posejano z ravno pravšnjimi skalami, da obiskovalci z viškom energije iz njih sestavljajo različne spodbudne napise.
Leta 1991, prvega maja, nekaj mesecev po slovenskem plebiscitu, smo se v svojem osamosvojitvenem navdušenju lotili sestavljanja napisa "SLOVENIJA". Takrat je namreč še slabo kazalo z našim odcepljanjem, naše države pa tudi še nihče ni poznal. Promocija ni uspela tako, kot smo si bili predstavljali: ko smo napisali "SLOVE..." se je stemnilo, pri sedmi črki je začelo grmeti in treskati, tri minute po zaključku pa se je med bliskanjem tako ulilo, da smo se še vse popoldne sušili na soncu, ki je posijalo takoj, ko smo pricurljali s hriba. Pokazalo se je, da takrat bogovi še niso bili naklonjeni naši še nerojeni državi. Dober mesec po tem se je začela vojna za Slovenijo.
(se nadaljuje)
