Prizor je bil biblijski: ribe so nam same od sebe skakale na obalo. Dobesedno. Hodili smo po pomolu in čakali na sončni zahod. Domačini so nenadoma začeli razburjeno kričati in skakati na kamnito obalo ob pomolu. Morje je bilo precej razburkano, iz valov pa so od časa do časa nad vodo zamrgolele cele jate rib. Kadar so skočile iz vode ob obali takrat, ko je ravno butnil val, jih je več deset odplaknilo na obalo.
Nismo se pustili dolgo prositi. Ker nismo imeli primernejše posode, smo pobrali nekaj odvrženih plastenk za vodo, jim odrezali vrh in ribe nabirali vanje. Bile so za spoznanje manjše od sardin. V slabe četrt ure smo jih nabrali - kasneje smo jih stehtali v ribarnici - tri kilograme in pol.
Bilo nas je več kot dvajset. Kruh in vino v petlitrskih steklenicah smo kupili v trgovinici, ki je zaradi nas ostala odprta do polnoči, in zakurili na peščeni obali, kjer smo nameravali tudi prespati. Nihče se ni pritoževal, da bi ostal lačen.
(odlomek)
