Verjetno sem ze napisal, da je Ayers Rock
350m visok monolit, ki se strmo dviga iz pokrajine, ki je drugace ena sama
ravnina (no ja, grici do 10m). Predstavljal je tudi eno najtezjih fizicnih
izkusenj v mojem zivljenju (poleg nosenja brent v Darkotovem vinogradu :-).
Vzpon je dolg 1,6km kar je dosti kratka pot, vendar prva polovica poti - cca.
700m vzpona predstavlja najvecjo tezavo - v tem delu moras premagati 300m visinske
razlike (se pravni cez 30 stopinjski klanec), pot pa ni speljana tako kot na
hribih doma, ampak gre po ravni crti navzgor, po zivi skali. Temperatura ob
casu vzpona je bila 34st. tako da moras imeti s sabo dosti vode (priporocajo,
da spijes 1l vode na uro, kar meni sicer ni ratalo, sem je pa spil dosti). V
bistvu dobra primerjava - predstavljajte si 700m strmega slovenskega vinograda,
s tem da hodite po skali in daje temperatura 34st. v senci, hodite pa po
soncu).
Ampak ko prides na vrh, pozabis na vse
bolecine, vrocino, utrujenost itd. Spustil sem en rjovec slovenski ju-ju-juhuhu
da so me vsi malo cudno gledali pol so se pa se ostali zaceli dret. Razgled se
ne da opisat. Sele tu ti je jasno kako dalec sredi pizde materne (oprostite
izrazu, ampak dobro opise situacijo) dejansko si. Neverjetno.
(se nadaljuje) Luka Batistic