Oceanija : 2013

Avstralija za nagrado

Kar malo s strahom nadaljujeva svojo pot v puščavo, kjer vidiva v daljavi kvečjemu kakšno 'govedino'. Nobene hiše, nobenega človeka, ničesar! Ampak tisti plakat mi ne gre iz glave.
In nato nov šok. Ob cesti stoji čuden tip, popolnoma razcapan, kolo leži ob njem na tleh. Spomnim se navodila, ki nama ga je Matthew pred predajo vozila nekajkrat ponovil: “Ne ustavljal nikomur, ki ga ne poznaš!” Seveda ne poznam tega tipa. Torej mu ne smem ustaviti. Prav, bom pa v naslednjem naselju povedala zanj, pa naj ga gredo iskat. Ali pa mu bodo morda pomagali domačini, ki se bolj spoznajo na te reči.
Tudi promet ni prav gost. Pravzaprav sva na relaciji Townsville – Three Ways (če odštejem Mt.Iso) srečala le 56 vozil (razdalja pa presega 1500 km in sva jo prevozila v treh dneh) in med njimi kar nekaj slovitih cestnih vlakov dolžine 50m in več. V primerjavi z njimi so tovornjaki, ki vozijo po evropskih avtocestah, prave igračke.
Tudi Flinders Highway v večini svoje dolžine ne zasluži primerjave z avtocesto, posebej še potem, ko se preimenuje v Barkley Highway, ki naju je pripeljal v prijazno mestece Camooweal z 230 prebivalci in dvema črpalkama ter enim kampom in enim motelom! Širina cestišča (razen v predelu, ki pelje čez mesto) se lahko primerja s tistim čez prelaz Črnivec (za srečanje “dveh debelih kolesarjev”), le bistveno bolj ravna je – oziroma niti enega ovinka. V kampu smo bili seveda sami Slovenci, oziroma če po vem čisto po pravici: bila sva edina gosta. Radio seveda tudi tukaj ne deluje. In tudi nobeden od štirih gostujočih (roaming) mobitel ponudnikov tu ne nudi svojih storitev. Kakšen mir!
V Mt.Isi so naju tudi policisti opozorili, naj se ustaviva na vsaki črpalki in imava vedno poln rezervoar goriva, ker so črpalke do Stuart Highwaya pač redke. Res se jih da našteti na prste ene roke. Dobesedno. Dve v Camoowealu in ena na Barkly Homesteadu. In četrta je na križišču Three Ways. Kakšna izbira na razdalji dobrih 700 km!
Miryema Žagar (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 9

Po avtocesti (highway), ki si po evropskih merilih še naziva cesta dostikrat ne bi dostikrat zaslužila, prispeva v Charters Towers, ki ga še lahko imenujem mesto; zaradi praznika seveda kot izumrlo. Le kam se je skrilo vseh 9650 prebivalcev? Celo na policijski postaji imajo napis “zaprto”. Torej lahko ušpičim tudi kakšen prekršek? Sicer pa – glede na gostoto prometa – prometnih prekrškov očitno ni, glede na gostoto prebivalcev pa tudi kriminal ne uspeva. Zakaj neki bi torej policaji delali med dela prostimi dnevi?! Za tistih nekaj road-trainov, ki pa itak drvijo po cestah s prepovedano hitrostjo, in jih zagotovo ne bi mogli pravočasno ustaviti – ampak šele kakšen kilometer naprej, se pa ne splača stati z radarjem ob cesti.
Nato pa se avtocesta še zoži.

Glede na to, da nasproti ni nikogar, si pač lahko mislim, da je cesta enosmerna. Le kam se je odcepil nasprotni vozni pas? In zakaj ga ne vidim, če pa ni nobenega drevja, niti grmovja, niti šopa trave, skratka, vidljivost je nekaj kilometrov. Ampak nasprotnega voznega pasu ni, oziroma je kar tukaj, kjer vozim. Avtocesta pa je široka le še za spodobno širino najinega kombija. Toda joj, nasproti drvi road-train. In tule velja zakon močnejšega, torej zavijeva vstran – v rdeč pesek.

Ves čas naju 'spremlja' tudi železniška proga, vendar šele malo pred Hughendenom srečava dolgo kompozicijo, ki jo vlečeta dve lokomotivi. To pa je res Vlak in pol, z veliko začetnico; lokomotivama zagotovo sledi 100 vagonov. Ker tudi strojevodja očitno nima veliko prometa, nama potrobi v pozdrav.

Vsi turistični vodiči opozarjajo, da je na tej poti treba ustaviti na vsaki bencinski črpalki, ker so redke, pa še vmes kakšna ne dela. Prav. Torej se ustaviva v malem kraju, ki nima niti table z imenom. Črpalka je zaprta, prav tako sosednji pub, na katerem je napis, da je vstop psom prepovedan. Misleč, da bom vendarle koga priklicala, se derem na ves glas. Nič. Kot izumrlo. In nato zagledam na vratih plakat “wanted”. Čisto zaresen plakat s podatki o morilcu, ki ga išče policija. Ojoj! Brž se spokajva od tukaj. Saj ne bi bila rada skrajšana za glavo. Jasno, domišljija takoj dela s polno paro. Ampak ne bi se rada ponovno srečala s kakšno pištolo – kot v Pireju (Grčija). Sem imela tam “čisto zadosti”.
Miryema Žagar (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 8

Morje okrog Avstralije je skoraj “neuporabno”, ker se lahko namakaš samo med oznakama na plaži, ki sta po navadi oddaljeni druga od druge 50–100 m. In to je tudi varovan predel z “bade-majstrom”. Ampak ves čas čofotaš po vodi v pripravljenosti, da jo ucvreš pred meduzo (mini po velikosti, maksi do smrtno nevarna po strupenosti), ki jih je za “cel ocean”, ali ponekod še pred kakšno večji zverino (kače, krokodili, morski psi). Poleg tega pa so valovi precej visoki in lahko le skačeš z njimi, da ostaneš na površju; pa tudi morski tokovi niso zanemarljivi. Na svoj račun pa pridejo deskarji, ki pa sem jih v glavnem videla čakati na dober val.
Zato je bila prava osvežitev izlet na otoško skupino Whitsundays (obiskali smo otoke Sthe Mole Is, Hamilton Is in Whitsundays Is) z belimi plažami, katerih pesek tudi sredi najhujše pripeke ni vroč in lahko bos hodiš po njem. Seveda se naivno vrževa v prečudovito modro morje, ampak naslednji trenutek zaslišiva zastokati 'soseda', ki plava dober meter stran od naju. Le kaj se mu je zgodilo? Je stopil na ježka? Saj tukaj jih ni. Morskih psov tudi ni na vidiku. Zdi se mi, da je za kakšnega krokodila odločno predaleč s celine, pa tudi stokanje bi bilo verjetno glasnejše. Kača? Ne, meduza mu je krepko pokvarila naslednje dni dopusta, saj so ga takoj odpeljali na ladjo, kjer so mu nudili prvo pomoč. Seveda tudi naju mine namakanje, zato se – pred žgočim soncem - skrijeva pod mini šotorček, ki ga je organizator izleta namenil vsem udeležencem.
Naslednje mesto na najini poti je bil Townsville, kamor sva prispela na božični dan. Celo mesto je bilo očitno na počitnicah. Celo redko kateri gostinski lokal je bil odprt in le ena sama trgovina. No, midva vseeno najdeva odprt vsaj akvarij, neizpolnjena želja pa ostane izlet na koralni greben. Res so si tudi domačini vzeli prosto (v resnici je med južnim poletjem velika selitev še bolj proti jugu – iz Cairnsa vse do Melbourna – zaradi visokih temperatur in zadušljive vlage), saj bo vse zaprto še ves naslednji dan in še naslednje dopoldne. Toliko časa pa midva nimava. Zato se potolaživa, da pač ne bova “šnorkljala”, in zavijeva proti zahodu.
Miryema Žagar (se nadaljuje)

Avstralija za nagrado 7

Pred odhodom od doma sva se “zavarovala” s ponudbama Mobitela in Simobila in njihovimi povezavami (roaming) v Avstraliji, saj so oboji skupaj ponujali povezave kar s štirimi ponudniki 'tam spodaj'. Misleč seveda, da se bova domov lahko javljala pač kadarkoli. Kakšna neumnost! Človek božji, to je sicer res Avstralija, ampak je tudi puščava! Čeprav bi verjetno prišli v poštev močni oddajniki in sprejemniki, so le “100 m” od vzhodne obale prav na redko posajeni. Domačini pa komunicirajo itak le preko UKW postaj ali kakšne druge moderne tehnične pridobitve.
Imela sva srečo v nesreči: v mestu – točno na sredini križišča (očitno je celo avto vedel, kje mora počepniti) - se nama je pokvaril avto, da sva bila ravno v pravem času (konec decembra) v Bundabergu (rum, polja sladkornega trsa) oziroma na obali, kjer so želve legle jajca na plaži
(odlomek)

Avstralija za nagrado 6

Brisbane

In nato sledi še Brisbane, ki je proti severu zadnje velemesto s stolpnicami; z zanimivim centrom ter menda največjo avstralsko Kitajsko četrtjo.
Potem se hiše “ustavijo” na višini visokega pritličja, pa tudi Highway se zoži na čisto navadno dvosmerno cesto, ime pa seveda obdrži. Gostota naselij je vse manjša in v naseljih je vse manj prebivalcev. Je pa zato arhitektura starih hišic toliko lepša. In vse hišice so dvignjene nad tlemi zaradi poplav (verjetno pa tudi zaradi nevarnih plazilcev).
Ob cesti opazim precej znakov, ki označujejo višino celo tja do 4 m. Takih, kot pri nas označujejo višino snega. Kako? Saj v tem delu Avstralije ne poznajo snega! Resnica mi da kar misliti: voda naraste ob hudih deževjih do te višine. Grozljivo!
(odlomek)

Avstralija za nagrado 5

Naselij je veliko. Prav tako različnih parkov, ki so za Evropejce pač zanimivi, ker so tako drugačni od evropskih. Seveda se je na začetku “potrebno” ustaviti in ogledati vsak park, da slučajno ne “zgrešiš” kakšne koale ali druge zanimive živali. Seveda je priporočljivo tudi v tak park oditi v primerni obutvi, kar nikakor niso natikači. Zakaj? Čisto mogoče se ti pod noge priplazi kakšna kača, ki ni “članica” obiskanega parka, ampak je ilegalno prišla iz divjine. In več kot tri četrtine kač v Avstraliji je strupenih! Kam neki je sodila tista, ki sem jo srečala v parku, pa raje ne bi raziskovala ali celo občutila na svoji koži. Torej, ta zaresno obutev, ko stopiš iz avta.
(odlomek)

Avstralija za nagrado 4

Zunaj naju – kljub pozni uri (vse agencije delajo namreč le do 17. ure) - pričaka Matthew, ki naju odpelje v agencijo Tynan, nama preda naročeni Mercedesov kombi in že sva 'samostojna'.
Tule pa bi pripomnila v poduk: v Avstraliji si najemi kakšnega “japonca” ali Forda ali morda Opla=Holden; še najbolje starejši letnik. Nikakor pa ne Mercedesa! Očitno avtomobili niso izdelani v Nemčiji in očitno je bila cela serija kombijev s pomanjkljivim menjalnikom, ki je “počepnil” že po 20.000 km! Izvedela sva, da so enake težave imela tudi reševalna vozila te znamke. In seveda je tudi najino vozilo “crknilo” pri dobrih 22.000 km; oziroma sva “pridelala” približno 2.000 km. K sreči se to ni zgodilo “tam nekje” ampak še v dokaj “civiliziranem” delu, kjer je bil možen klic po mobilnem telefonu in – po tridnevnem čakanju - dostava novega vozila. Kako bi se najina pustolovščina končala, če bi menjanik počepnil “tam nekje”? Raje ne razmišljam.
(odlomek)

Avstralija za nagrado 3

Končno pride težko pričakovani torek, 11. december, ko z Brnika z Adrio odletiva toplim krajem naproti. V Ljubljani je suho, niti ne mrzlo, na Dunaju pa naju pričaka dež s snegom, ki pa itak ne moti, ker sva v letališki zgradbi. Potnikov je zelo veliko, tako da so vsi sedeži v avionu zasedeni. Le na dva zamudnika iz Prage še čakamo dobri dve uri. Seveda se zima ne izogne niti Dunaju in zato imamo zamudo še zaradi čiščenja snega z vzletne steze. Midva pa se že skoraj tri ure s stevardeso kregava, da naju presede tako, da bova zares sedela skupaj. Bučmani na Austrain Airlines so naju čisto po balkansko prebukirali vsakega na drugi strani prehoda med sedeži in seveda tudi v različni vrsti. Le kaj je mislilo tisto bitje, ki je razporejalo potnike v letalu. Očitno ni uporabljalo možganov. Jasno, da sem bila huda kot ris, ker so se težko pričakovane počitnice že na začetku takole zapletale. Če je že na začetku toliko problemov, kaj šele bo?! Končno najdejo prostor za naju tako, da sediva skupaj.

(odlomek)

Miryema Žagar: Avstralija za nagrado 2

Seveda se najini apetiti povečajo in zaželiva si kakšnega konkretnejšega potovanja. Prečenje ZDA z avtomobilom? Islandija? Nova Zelandija? Obe agenciji (Discovery Travels in Kompas), pri katerih bi morala porabiti nagradi, povprašava po možni realizaciji najinih želja. In obe agenciji bi nama z veseljem ustregli. Torej kam? Brane navija za ZDA, ki mene ne potegnejo, pač pa si bolj želim potepa po Islandiji, ki pa se je po svoje spet bojim zaradi hrane. Ničesar iz vode namreč ne jem, ne rib, ne školjk, ne …, skratka in milo rečeno “izbirčna Metka”.

Tako ostane kot skupna odločitev Nova Zelandija. Ampak v avgustu? Tam je takrat zima. Verjetno tudi sneg.
(odlomek)

Miryema Žagar Avstralija za nagrado

Februar je mesec, ko si nekateri že zaželimo malo toplote in že načrtujemo poletno potepanje ali pa si ga vsaj želimo in naslikamo v mislih. In ker ima TVS oddajo, v kateri si lahko 'priboriš' počitnice, se Brane pogumno odloči nastopati. Seveda imam pomisleke. Glasbena oddaja, Brane pa – če odštejem poslušanje radia – popolnoma neglasben tip. Ampak, če se je sam odločil, vso srečo! S še tremi sotekmovalci in sotekmovalkami se poda v boj za glavno nagrado. In zmaga! Izbira med Kapverdskimi otoki (dokaj novo in turistično zagotovo še nepokvarjeno področje), Abu-Dhabijem (cene so tam zagotovo krepko začinjene) in Malezijo.

(odlomek)

Liparski otoki: Vhod v pekel 3

Dim, ki se je valil iz žrela, je bil tako gost, da v začetku nisva videla nič; ko pa je zapihal veter, sva ugotovila, da je lava tik pod nama. Ravno sva pripravila fotoaparate, ko so se tla stresla, zagrmelo pa je tako kot v Satanovem požiralniku...

Lava ne bruha iz glavnega kraterja, kot bi pričakovali, pač pa se je prebila na dan na pobočju tik pod vrhom in izoblikovala manjši krater. Največkrat bruha iz dveh ali iz treh žrel, ki so nekaj deset metrov vsaksebi in po malem spreminjajo svoj položaj, zato so tudi točke, s katerih se najlepše vidijo erupcije, vsako leto različne. Okrog kraterja so zgrajeni zakloni iz kamnov, v katerih se da tudi prespati, vendar je tako početje tvegano. Več obiskovalcev je v ogljikovem monoksidu in drugih plinih izgubilo življenje, ko je ponoči veter spremenil smer. Te grozljive zgodbe (kdove če so resnične?) pa ne prepričajo vseh; vsako noč kljub vsemu nekaj avanturistov prespi na vrhu Strombolija.

(odlomek)

Liparski otoki: Vhod v pekel 2

Prizor je bil biblijski: ribe so nam same od sebe skakale na obalo. Dobesedno. Hodili smo po pomolu in čakali na sončni zahod. Domačini so nenadoma začeli razburjeno kričati in skakati na kamnito obalo ob pomolu. Morje je bilo precej razburkano, iz valov pa so od časa do časa nad vodo zamrgolele cele jate rib. Kadar so skočile iz vode ob obali takrat, ko je ravno butnil val, jih je več deset odplaknilo na obalo.
Nismo se pustili dolgo prositi. Ker nismo imeli primernejše posode, smo pobrali nekaj odvrženih plastenk za vodo, jim odrezali vrh in ribe nabirali vanje. Bile so za spoznanje manjše od sardin. V slabe četrt ure smo jih nabrali - kasneje smo jih stehtali v ribarnici - tri kilograme in pol.
Bilo nas je več kot dvajset. Kruh in vino v petlitrskih steklenicah smo kupili v trgovinici, ki je zaradi nas ostala odprta do polnoči, in zakurili na peščeni obali, kjer smo nameravali tudi prespati. Nihče se ni pritoževal, da bi ostal lačen.
(odlomek)

Janin Klemenčič: Liparski otoki: Vhod v pekel

prenočevanje pred naravnimi jamami in v njih

Dokler Italijani niso ukinili subvencij za železnice, smo na otoke z nahrbtniki hodili vsako leto. Stalo je današnjih 50eur! Vsakič nas je bilo čez 40, enkrat pa celo 115!!
Veliki krater na Vulcanu je visok 391 metrov, vzpon nanj pa traja manj kot uro. Začetek poti je urejen in lagoden, skozi značilno sredozemsko makijo, proti koncu pa je treba nekaj časa plezati po precej strmih skalah. Okrog kraterja po robu pelje slikovita pot, ki pa ni brez ovir. Dvesto metrov poti vodi skozi sulfatare, ki se jim skoraj ne da izogniti. Kadar piha močan veter, jih ni pretežko prečkati, ker je takrat dim nizko pri tleh, skozenj pa se vidijo tla. Če je veter počasnejši, je dim tako gost, da svojih nog skoraj ne vidiš več, kadar pa veter utihne (in to stori pogosto!), si v težavah. Žveplena para, ki bruha na dan, ima ob izhodu iz zemlje temperaturo precej višjo od vrelišča in tako oster vonj, da človeka nosnice pečejo tudi ko ne diha, če pa vdihne rumeno turško kopel, bo to obžaloval še vse popoldne.
Ko boste prilezli do roba vulkanskega žrela, se vam bo odprl kar pester razgled. Proti severu se mimo malega kraterja Vulcanella lepo vidi otok Lipari, ki je od Vulcana oddaljen samo nekaj sto metrov, ob lepem vremenu pa se vidijo tudi ostali otoki. Dno skledastega kraterja je skoraj dvesto metrov niže od roba. Je ravno in posejano z ravno pravšnjimi skalami, da obiskovalci z viškom energije iz njih sestavljajo različne spodbudne napise.
Leta 1991, prvega maja, nekaj mesecev po slovenskem plebiscitu, smo se v svojem osamosvojitvenem navdušenju lotili sestavljanja napisa "SLOVENIJA". Takrat je namreč še slabo kazalo z našim odcepljanjem, naše države pa tudi še nihče ni poznal. Promocija ni uspela tako, kot smo si bili predstavljali: ko smo napisali "SLOVE..." se je stemnilo, pri sedmi črki je začelo grmeti in treskati, tri minute po zaključku pa se je med bliskanjem tako ulilo, da smo se še vse popoldne sušili na soncu, ki je posijalo takoj, ko smo pricurljali s hriba. Pokazalo se je, da takrat bogovi še niso bili naklonjeni naši še nerojeni državi. Dober mesec po tem se je začela vojna za Slovenijo.
(se nadaljuje)